za osamosvojitev (načrtovanje, dogovarjanje in izvedba)
Stane Leskovšek, komandant I. bataljona oz. 1. Čete Posebne enote milice (ljubljanski PEM)
Republiškega sekretariata za notranje zadeve R Slovenije 1988-1992, samostojni inšpektor milice
Veseli me, da se je našel veteran, ki je zabeležil, zbral in še zbira ter preverja kaj vse se je dogajalo na ožjem področju osamosvojitvenih prizadevanj s ciljem zavarovati pred dnevom razglašeno mlado slovensko državo. Takratni referent inženirije 51. Območnega štaba TO stotnik Stane Lunder je zavzeto in strokovno postavljal barikade s svojo ekipo z namenom preprečevanja izvozov vojaškim vozilom JA, vključno in še posebej z namenom oviranja vožnje podivjanim sovražnikovim oklepnikom in tankov po slovenski zemlji.
Ugotavljam, da so mu priskočili na pomoč strokovnjaki s področja oviranja, diverzantskega delovanja in domoljubi, domačini iz bližnjih lokacij postavljenih barikad. Te so varovali, skrbeli za njihovo mobilnost in jih ob prenehanju nevarnosti odstranili z javnih prometnih površin. V svojem prispevku morda malo širše predstavljam blokade in barikade, ki smo jih miličniki kot del miličniške taktike, tehnike in metodike uporabljali ob rednem delu, izrednih razmerah, pa tudi v okviru vojne nevarnosti in v osamosvojitveni vojni. Vsekakor sta se obe obliki dela uspešno izkazali. Še posebej obe hkrati, ko je bilo potrebno širše območje blokirati in na najbolj občutljivih mestih postaviti barikade. Zaradi že utečenega dela, mobilnosti in operativnosti je v prvem delu ob izvozu tankovske kolone odigrala milica pomembno vlogo. Kasneje so teritorialci prevzeli ključna mesta v obrambi Ljubljane, tudi z barikadami. Milica in druge službe Ministrstva za notranje zadeve so opravljali dela v okviru načrtovanih aktivnosti v nastalih razmerah. Tako so miličniki delovali z roko v roki s teritorialci, drugimi strokovnimi službami in domoljubi vse do prenehanja nevarnosti, tudi še po odhodu zadnjega vojaka JA iz Slovenije.
Milica je imela že pred osamosvojitveno vojno kar nekaj izkušenj s postavljanjem cestnih zapor, ovir, s preusmeritvami prometa z namenom varovanja javnih prireditev, varovanja javnega reda in miru ter prijetja storilcev kaznivih dejanj. Na določenih odsekih cest so se izvajale zapore prometa z namenom izločitve posamezne vrste vozil ali določenega vozila iz prometa. Miličniki so fizično urejali promet, ob semaforjih z asistenco vključili rdeče luči v vseh smereh, uporabili domiselno miličniško taktiko, ko so se vodilni v milici potuhnili in niso dali ukaza za uporabo prisilnih sredstev, pa pustili na cedilu miličnike na terenu v najbolj vroči situaciji. V najhujših primerih so v skladu z Navodilom o uporabi prisilnih sredstev uporabili sredstva za prisilno ustavljanje motornih vozil. Takih primerov je zelo malo, saj šefov običajno ni bilo dosegljivih, da bi izdali ukaz in prevzeli odgovornost za izvedbo akcije. V skladu z modernizacijo tehničnih sredstev, izdelavo tehnično dovršenih vozil in gradnjami
cest v skladu z evropskimi standardi, smo v milici izdelali načrte za blokade s peusmeritvami prometa na lokalni ravni (Postaje milice s splošnim delovnim področjem-PM),regijski ravni (Uprave za notranje zadeve-UNZ) in na republiški ravni (Republiški sekretariat za notranje zadeve-RSNZ). Omenjene aktivnosti so bile konkretizirane v načrtu »AKCIJA JEŽ«. Vse opisano je bilo izdelano za mirnodobne potrebe, del načrtov pa je vseboval potrebe v primeru izrednih razmer, neposredne vojne nevarnosti in vojne. Seveda glede zadnjih treh variant nismo v času načrtovanj pričakovali, da jih bomo uporabili proti državnim političnim odločitvam vodstva nekdanje skupne države.
Prvi tak preizkus milice je bil s preprečitvijo mitinga resnice v Ljubljani leta 1989. Načrti za preprečitev mitinga so bili izdelani že 22.3.1989, ker so mitingarji začeli z izvozom jogurt revolucije 23.7.1988 v Pančevu. Izvedenih je bilo 22 mitingov, le Slovenija se jim je uprla. Operativni ukrepi so se izvajali v celotni republiki in izvedle blokade meje, železniškega, cestnega, morskega, rečnega in zračnega prometa. Slovenska politika in milica so takrat prvič pokazali zobe zvezni politiki. Milica v drugih republikah ni verjela, da smo sposobni kaj podobnega izvesti, še manj zvezna SDV, ki je bila z JA še edina živa varnostna komponenta v Sloveniji. Tone Krkovič je javno izrazil svoje mnenje, da to ni bila nobena »akcija« kot smo jo v milici poimenovali, saj mitinga ni bilo. Kaj vse je bilo potrebno storiti, da mitinga ni bilo, njega ne zanima.
Varovanje lastnih lokacij in blokiranje vojaških objektov smo morali izvajati pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) v času priprav na osamosvojitveno vojno, med in še čas po vojni, torej od sredine leta 1990 pa do zime leta 1991. Vse nekdanje strukture sicer niso več delovale v okviru MSNZ, v varnostnem in obrambnem smislu pa smo izvajali enake naloge še naprej.
Načrtovanje se je izvajalo na državni, regijski in lokalni ravni. Za načrtovanje, materialno tehnično oskrbo, logistiko, kadrovsko zagotovitev in samo izvedbo smo bili v prvi fazi zadolženi organizatorji MSNZ.
Po zavzetju RŠTO na Prežihovi 4 v Ljubljani s strani vojaške policije JA je bila aktivirana PEM, ker je JA pričela še z helikopterskimi in tankovskimi manevri. Ob vseh operativnih ukrepih že prejšnjega večera je 05.10.1990 enota zasedla določene lokacije z namenom preprečitve dostopa JA v ožje središče mesta. V bližini gostilne Gorjanc se je s civilnim vozilom zaletel v tovorno vozilo s prikolico naloženo s peskom oficir JA, ki je bil premeščen iz Ljubljane na Primorsko. Vozilo je stalo sicer na preglednem ravninskem odseku avtoceste v smeri Ljubljana – Vrhnika na odstavnem pasu in pravilno označeno.
Oficirju so pritegnili pozornost pemovci, kar bi ga lahko stalo glave. To je bila prva barikada v
Sloveniji, namenjena agresorski vojski. Po tem smo v milici in še posebej v PEM izbirali okacije za barikade in blokade vojaških kolon.
V primeru zaprisege slovenskih vojakov v Učnem centru (UC) na Igu sem po lastni vesti, zamisli in načrtu blokiral območje Iga z borbenimi skupinami PEM. Načelnik inšpektorata milice UNZ Ljubljana mesto Marjan Starc, višji inšpektor (načelnik IM) namreč na prošnjo pristojnih ni želel odrediti pričakovane pomoči, ki so jo prosili na PM Vič in OM Rudnik. Nekaj dni pred slovesnostjo sem se sam pogovoril z odgovornimi v UC glede varovanja in izvedbe blokad in po potrebi postavitvi barikad.
Častniki v UC so bili vidno zaskrbljene glede poteka, izvedbe in varnosti prireditve. Pregreto ozračje je bilo že zaradi Pekr in adrenalina staršev prisotnih vojakov. Varovati je bilo potrebno tudi predsednika države Milana Kučana, ki je bil prisoten na tej slovesnosti. Takrat je PEM prvič varovala slovenski vojaški objekt z gosti in stanovalci na lastno pest, brez vednosti šefov ljubljanske milice. V zavarovanje prireditve so bili vključeni delavci UC in 5. Pokrajinskega štaba TO. Varovanje predsednika države je potekalo po ustaljenih načrtih milice.
Bolj ko se je bližal čas razglasitve samostojnosti, bolj so bile intenzivne priprave in usposabljanja za izvedbo blokad vojašnic in postavitev barikad. Lokacije so bile usklajene s 5. Pokrajinskim štabom TO.
Pred vojno, 26.05.1991, je bila ustanovljena Republiška pod koordinacijska skupina. Usklajevala je vse pomembne zadeve z varnostnega in obrambnega področja. Vodja je bil načelnik IM, med drugimi sva bila člana tudi jaz in komandant 5. Pokrajinskega štaba p. polkovnik Miha Butara. Dne 07.06.1991 me je na poti iz UNZ Ljubljana mesto do sedeža pod koordinacijske skupine v Kresiji na Wolfovi ulici načelnik IM vprašal za mnenje glede ukinitev dežurstev v zvezi postavitve barikad, češ da imajo delovne organizacije z mehanizacijo v pripravnosti ogromne stroške, vozniki pa javno izražajo nezadovoljstvo ob dolgočasenju. Povedal sem mu, da me omenjeno ne zanima. Za zagotovitev in izvedbo barikad je bil zadolžen mestni sekretariat za ljudsko obrambo. Z rednim prometom milica ni
uspešno ustavljala vozil prekrškarjev ali storilcev kaznivih dejanj, kaj šele tanke. Ker sva oba že delala na področju prometa (načelnik IM je med drugim opravljal delo komandirja Postaje prometne milice mesta Ljubljana, jaz kot inšpektor za varnost cestnega prometa v IM UNZ Ljubljana) sem menil in razumel, da je sprejel moj odklonilni predlog. Naslednji dan sta prišla na delovni obisk dva člana Republiške koordinacijske skupine. V Kresiji ju je načelnik IM prepričal, da je milica sposobna ustaviti tankovsko kolono na kateri koli lokaciji neodvisno od dnevnega časa. Kasneje sem ugotovil, da je taki odločitvi nasprotoval tudi komandant TO Miha Butara, torej oba operativca sva nasprotovala taki ideji. V pod koordinacijski skupini o tej odločitvi nismo razpravljali (vsaj mene ni bilo zraven in o tem ne vem ničesar), niti odločitev ni nikjer v naši skupini beležena. Tudi v Republiški koordinaciji so bili člani iz operative milice in TO, pa s tem niso bili seznanjeni, o tem niso razpravljali ali nasprotovali
odločitvi o ukinitvi pripravnosti za postavitev barikad (zapis v Janševih Premikih).
Naslednja nerodnost se je zgodila Republiški koordinacijski skupini. Brez vednosti naše pod
koordinacijske skupine so aktivirali barikado za cestninsko postajo Torovo v smeri Ljubljane. Ko je bil Sektor za stalno dežurstvo (SSD) UNZ Ljubljana mesto obveščen 26.06.1991 ob 13.30 uri, da je avtocesta v celotnem profilu blokirana s težko mehanizacijo, je vodja izmene SSD preverjal pri meni, kaj se dogaja. Namreč istočasno sem bil tudi vodja SSD UNZ Ljubljana mesto in UNZ Ljubljana okolica.
O izvedbi barikade nisem bil obveščen. Med tem je po razgovoru z mano načelnik UNZ Ljubljana mesto Boris Stadler (načelnik UNZ) poklical ministra Igorja Bavčarja v Republiško koordinacijo in dobil potrditev glede postavitve barikade mimo naše vednosti. Za zmešnjavo in odkritje namer po blokadi vojaških kolon ni nihče odgovarjal, niti ni znan odredbodajalec (vsaj meni ne). Blokada je bila odstranjena in promet po avtocesti sproščen ob 14.17 uri. Vse se je dogajalo v času, ko je bila PEM in ostala ljubljanska milica v zaključni fazi priprav na Dan D – razglasitev samostojnosti s svečano prireditvijo na Trgu republike ob 20.00 uri.
Izvoz tankov iz vrhniške vojašnice 27.06.1991 ob 02.47 uri je bil osebno zame posebno doživetje (Janša v Premikih govori o kasnejši uri). Nekaj minut prej so opazovalci milice, njihovi sodelavci in opazovalci TO ugotovili, da je skupina desetih tankov zapustila kasarno in so bili že na Stari Vrhniki. Z vožnjo so nadaljevali proti Ljubljani po avtocesti (AC). Preko pozivnikov milice in TO, ki sta me istočasno klicala, sem bil obveščen o dogajanju. Varnostnik voznik me je odpeljal do skladišča milice zaradi prevzema protioklepnega orožja armbrust. Razen mene noben ljubljanski miličnik ni znal uporabljati tega orožja. Nekaj sto metrov pred izvozom na Brezovici sem pričakal tanke, ki so se mi v vojaški formaciji približevali. Prosil sem za uporabo orožja. Dovoljenje sem že dobil, poiskal skupaj z varnostnikom voznikom, miličnikom PEM Marjanom Klopčičem, najprimernejše mesto za izstrelitev raket, varnega pa tako na tem mestu ni. Ko so bili tanki skorajda na mojem dosegu in sem že meril na poveljniški tank, sem bil obveščen o preklicu povelja glede uporabe orožja s strani ministra Janeza Janše. Med tem sem izdal povelje Klopčiču da se prebije čez varovalno ograjo ob AC na varno mesto.
Neizvršitev povelja in njegovih besed nikoli ne bom pozabil:«Poveljnik,preko ograje ni možno priti, ostal bom z vami.« Hotel je ostati ob meni, čeprav je vedel, se zavedal in obema je bilo jasno, da naju bo vojaški škorenj pomendral. Takoj sem ocenil, da ne gre le za moralno dejanje, odnos do človeka, do nadrejenega, gre za domoljuba najvišje kvalitete. Besede zahvale so v tem primeru premajhne glede na akt tako velikega človeškega formata.
Za prvo kolono je zapustila vrhniško vojašnico naslednja skupina tankov s spremljevalnimi vozili. Vozili so po AC in po magistralni cesti proti Ljubljani. Zadnjih nekaj tankov v koloni na AC je začelo manevrirati. Iz voznega pasu proti Ljubljani so zapeljali preko sredinskih odbojnih ograj in zapeljali proti gostilni Gorjanc, Dobrovi. Tam se je ta del kolone tankov združil s kolono, ki je pripeljala po magistralni cesti. Prevozili so terensko vozilo moje borbene skupine PEM, službeno vozilo milice Oddelka milice (OM) Horjul in nekaj osebnih vozil, ki sta jih v barikado postavila miličnik, vodja varnostnega okoliša istega OM Stjepan Bočkor in rezervni miličnik Alojz Arzenšek. Tam je še motovilil en tank, ki je zašel proti Ljubljani in se vrnil ter nadaljeval z vožnjo za ostalimi v smeri proti Dobrovi.
Nekaj jih je zašlo na Toško Čelo. Zmešnjava v nočnem bojnem pohodu JA, čeprav so nekaj dni prej opravili izvidovanje in smo jih s teritorialci zaznali, vendar nismo razvozlali namena njihovega početja. S Klopčičem sva se zapeljala za tankovsko kolono. V času spreminjanja voznega pasu za vožnjo proti Ljubljani (treba je bilo zapeljati proti Vrhniki do verig, ki ločujejo vozna pasova) sva zgubila sled za tanki. Kaj hitro sva ugotovila, da kolona ni zavila proti mestu. Ob vožnji po trianglu sva s Klopčičem uspela ustaviti tovornjak cisterno Saponija Osijek. Postavila sva ga čez celotni vozni pas AC v smeri proti Šiški. Voznika sva morala skorajda spoditi s ceste, ker ni verjel, da se je pričela vojna. Povedal je sicer, da je v začetku triangla v smeri proti Šiški prehitel tankovsko kolono, pa ga ni nihče oviral. Ključe vozila sem mu vzel in jih vrgel daleč čez nasip ob AC. Hitro sva nadaljevala z vožnjo po trianglu proti Vrhniki, ker sem vedel, da tankovska kolona še ni prispela do ustavljene cisterne. Upal sem, da bo pripeljalo še kako vozilo po AC v smeri Šiške, da bi blokirala z barikado umik vojaške kolone. Na vso srečo je pripeljal en tovornjak, da sva ga ustavila in z njim blokirala vozni pas AC proti Šiški. V tem času je tankovska kolona že prevozila cisterno. Tovorna in ostala vojaška vozila so ostala ujeta med enim in drugim tovornim vozilom, goseničarji so nadaljevali z vožnjo. Reševalnemu vojaškemu vozilu in še nekaterim vojaškim vozilom je uspelo pobegniti nazaj proti Vrhniki, torej po nasprotnem voznem pasu, ker s tovornjakom še nisva uspela popolnoma zapreti voznega pasu. Barikado je prevzela patrulja milice, ki je takrat vozila na tej relaciji. Dopoldne so viški teritorialci od PEM-ovcev prevzeli ujete vojake JA.
Ves ta čas sem razmišljal, kaj počnejo ostali v pod koordinacijski skupini, kje so kamioni načelnika IM naloženi s peskom za potrebe blokad, kje so ostale dodatne patrulje milice? Kasneje sem ugotovil, da je načelnik IM ukazal enotam milice razpustitev rezerve in dodatne patrulje, ko je bila prireditev pred parlamentom zaključena. Vodstvo UNZ, pa tudi Krkovič so s svojimi teritorialci praznovali ob dobri kapljici na prireditvenem prostoru pred skupščino in v bližnji diskoteki Babilon. O akcijah 30. razvojne skupine, kasneje preimenovane v Zaščitno brigado in MORIS je bilo dosti govora po vojni. V času pohoda tankovske kolone ni zaznati njihovih aktivnosti. Po radijskih zvezah sem spremljal gibanje
vojaške kolone in ugotovil, da operater SSD pošilja dosegljive patrulje milice v bližino predvidenega potovanja kolone, da postavljajo svoja vozila in vozila slučajno mimo vozečih v barikade. Razen omenjenih dveh tovornjakov po avtocesti ni bilo nikogar. Tudi sicer na širšem območju Ljubljane do 05. ure zjutraj skorajda ni bilo prometa. Ministru Janši sem se pisno zahvalil za preklic uporabe orožja. Prepričan sem bil takrat in tudi danes, da bi naju s Klopčičem zasuli tanki T 84 z granatami, raketami, »pošpricali« z mitraljezi in avtomatskimi puškami. Teritorialci na terenu v tistem času še vedeli niso, da je skorajda mimo njih peljala kolona tankov. Obveščeni smo bili, da so med Južno in Zahodno obvoznico maskirani vojaki JA. Na to lokacijo sem usmeril nekaj borbenih skupin PEM-a.
Ugotovili so, da je bil en vod TO na počitku v bližini Ceste na Ključ, en vod na Cesti briško beneškega odreda in ena skupina teritorialcev pod viaduktom na Tržaški cesti. Nihče ni vedel za premike tankov. Nihče jim tudi zameril ni, kajti enote niso imele radijskih postaj, kar sem večkrat na srečanjih omenil. S Klopčičem sva na širšem ljubljanskem območju postavila nešteto barikad, sestavljenih iz osebnih, tovornih vozil in avtobusov. Na najini relaciji sva srečala starešine milice, tudi komandirja PM Ljubljana Vič Rudnik Marka Jakopina in PM Ljubljana Center Andreja Torkarja, ki sta skupaj z miličniki postavljala barikade. Sami so ocenili, da ni čas za odmor, čeprav jih je na počitek poslal načelnik IM.
Ko sva se pripeljala do mosta čez Savo na bežigrajski strani (obvoznica še ni bila zgrajena), sem ukazal Klopčiču ustaviti vozilo in ga umakniti s cestišča. Sam sem šel proti Črnučam, po nasprotnem voznem pasu, goseničarji pa proti meni po pravilnem voznem pasu iz smeri Črnuč proti Bežigradu. Ugotovil sem, da se je ta skupina vračala iz Trzina in nameravala najbrž v moščansko vojašnico. Ker so me prepoznali, so po prevoženi dobri polovici mosta zapeljali čez odbojne ograje in se odpeljali nazaj v Trzin, kjer so kasneje ostali v blokadi. S Klopčičem sva z vožnjo nadaljevala proti Šentjakobu. Zbudila sva nekaj voznikov tovornjakov-cistern, ki so počivali na parkirnem prostoru Belinke. Tistim voznikom, ki jim je bilo po kratki obrazložitvi jasno kaj se dogaja, sva usmerila v postavitev barikad k že omenjenemu mostu. Midva sva z ostalimi cisternami nadaljevala z vožnjo proti mostu v Šentjakobu in ga z obeh strani z njimi blokirala. Ker je ostalo še nekaj tovornjakov, sva blokirala tudi magistralno cesto proti Zasavju. Tam se nama je pridružil pomočnik poveljnika Specialne enote milice (SEM) Dušan Gorše. Hitro sva izmenjala informacije in nadaljevala vsak svoje delo. Aktivnosti SEM sem spremljal po kriptirani radijski postaji, ki mi jo je že pred agresijo dal na posodo poveljnik SEM Vinko Beznik dne 20.01.1991.
Republiška koordinacija je odločila, da odredim blokado vojaškega objekta v Ortneku. Miličniki PEM so blokado z barikado izvajali več kot teden dni.
Ne morem tudi mimo barikade na Škofljici. Miličniki PEM so jo izvedli takoj po izvozu vojaške kolone iz vrhniške vojašnice. Do miličnikov PEM in patrulje milice se je ob 03.40 uri pripeljalo do blokadnih mest Škofljica-Novo mesto in Škofjica-Kočevje terensko vozilo s šestimi vojaškimi policaji JA, ki so imeli kalašnike z odprtimi bajoneti v rokah. Z njimi so nekateri odrivali miličnike. Po obvestilu sem po radijski zvezi sporočil miličnikom, da so vojaški policaji obkoljeni in če se ne bodo umaknili od njih in prenehali z agresivnim vedenjem z ogrožanjem miličnikov, bomo uporabili strelno orožje. To opozorilo so slišali in je zaleglo, čeprav ni bilo drugih miličnikov v bližini. Opazovali so blokadni mesti in hoteli v vojašnico Šentvid. Komandant vojaške policije major Rajko Meh je med tem poklical
načelnika IM v zvezi dovoljenja za prihod v mesto. Dovolil jim je povratek proti Dolenjski (Meh je kasneje prestopil in se po vojni zaposlil v MNZ. Opravljal je delo načelnika IM v UNZ Slovenj Gradec do upokojitve).
Kasneje je bila ena izmed pomembnejših barikad pri Gorjancu v oskrbi in skrbi za učinkovito ustavitev vsega prometa v rokah pripadnikov TO. Barikada je bila minirana in »začinjena« s plinskimi bombami.
Po odločitvi vodje pod koordinacijske skupine je bila menda zaradi nevarnosti prva zamenjana z mobilnimi ovirami. Neposredno ob barikadi je bil že takrat gostinski lokal Paviljon. Vodja takratnega gostinske obrata je po vojni zahteval od mene, da mu povrnemo stroške izpada dohodka, ker ni bilo gostov do umaknitve barikad.
Prve blokade prometnic z organiziranjem barikad so do poznih jutranjih ur izvajali izključno miličniki z rednimi patruljami. Vsaka enota milice je imela po eno patruljo, le postaji prometne milice sta imeli po dve patrulji na ljubljanskem križu. Dodatne patrulje je načelnik IM razpustil po proslavi. Brez moje vednosti je razpustil tudi del rezerve PEM, ki je bila nameščena na OM Polje. Ob izvozu tankov so bili k sreči še na OM Šentvid in so se takoj vključili v oviranje pohoda tankovske kolone. Sam PEM-a nisem razpustil, ker sem pričakoval izvajanje provokacij JA. Načelniku IM sem tekom priprav pred proslavo dal pisno informacijo o aktivnostih JA, ki jo je pridobil miličnik PEM-a. Šlo je za vojno napoved, ki je ni jemal resno.
Po prvi zmedi ob izvozu tankov in drugih vozil iz vrhniške vojašnice se je opravil vpoklic starešin in miličnikov ljubljanskih enot. Do jutra so bili vsi ljubljanski aktivni in rezervni miličniki na delu.
Postavljenih je bilo nešteto barikad, ki so se po nekaj minutah prestavljale na druge lokacije, pač glede na potovanje tankovske kolone. Marsikdaj se je zgubila nit o gibanju posameznih patrulj milice.
Poveljujoča načelnika UNZ in IM sta v mojih prostorih SSD ukazovala neposredno mojim miličnikom, ki so umirjali pregreto ozračje s strokovnim delom. Celotna PEM je bila aktivna od izvedbe varovanja proslave pred parlamentom, do izvedbe barikad. Na delu smo bili brez počitka. Ker sta poveljujoča v blokade pošiljala borbene skupine PEM brez vednosti mojega operativnega štaba, je trajalo kar nekaj časa, da sem jih našel in zamenjal z miličniki področnih PM.
Po umiritvi situacije smo uspeli ob analizi dogajanja prešteti barikade na ljubljanskem območju. Vseh je bilo 58.
Prvi dan vojne sem opozoril in predlagal načelniku IM postavitev barikade pred vhod v vojaško bolnico Mladika, sedanji sedež zunanjega ministrstva na Šubičevi ulici v Ljubljani. Dobil sem negativni odgovor, češ da gre za bolnico in ni pravne podlage za tako početje. Kljub temu, da smo že takrat vedeli, da se v reševalnih vozilih prevažajo vojaški specialci, je trajalo kar nekaj dni, da je bil pred vhod postavljen tovornjak. Z vrha zvonika bolnice so nas spremljali vojaški ostrostrelci, kajti nasproti njih smo bili opazovalna točka. Tu je še danes glavni vhod v UNZ na Prešernovi 18.
Z ukinitvijo pripravljenosti v delovnih organizacijah za potrebe barikad po predlogu vodje pod koordinacijske skupine in ukinitvijo opazovanja vrhniške vojašnice po ukazu šefa obveščevalno varnostne službe TO Andreja Lovšina (bil je tudi član Republiške koordinacijske skupine) je bilo veliko zamočenega. Lovšin se je namreč dogovoril z poveljnikom SEM 24.06.1991, da SEM-ovci ne opravljajo več opazovanja vrhniške vojašnice menda zaradi kompromitiranja. Še dobro, da ni vedel za opazovalce TO in milice, da smo opravljali iste naloge. Člani pod koordinacijske skupine nismo bili obveščeni o vojaških premikih na Primorskem, izvozu reškega korpusa in že streljanju na Dolenjskem.
Prav o dolenjskem dogajanju sem posredoval pisno informacijo načelniku IM na dan slovesnosti.
Nekaj let po vojni smo bili obveščeni, češ da je imel slovenski politični vrh z Republiško koordinacijsko skupino podatke o agresiji, začetku vojne, pa so to prikrili zaradi nemotene izvedbe svečanosti pred parlamentom in »diplomatskega miru«. Osebno menim, da temu ni tako. Če bi to veljalo, bi najbrž najbolj zaupnim še iz vrst organizatorjev MSNZ to sporočili in bi na primernih mestih pripravili mobilne barikade, opazovalcev pa ne bi umikali od vojašnic. Najmanj kar bi lahko storili, bi dvignili nivo pripravljenosti. Zgodilo se je ravno nasprotno. Tudi rezervo so v milici in TO sprostili. Po naših načrtih tanki ne bi mogli zapustiti Vrhnike, tako pa je Republiška koordinacijska skupina vključno z vodjo republiške pod oordinacijske skupine prevzela vajeti v svoje roke. V podkrepitev pa tekst Janeza Janše v Premikih, ko je zapisal, da ga je skoraj kap, ko ga je operativni dežurni obvestil o izvozu tankov iz vrhniške vojašnice. V nadaljevanju opisuje:«ker smo bili trdno prepričani, da so območni, pokrajinski štab TO in operativna pod skupina Ljubljanske pokrajine že najmanj od 23. maja naprej pripravljeni za blokado te najnevarnejše enote v Sloveniji. Kljub izrecnim navodilom in zadostni količini minskoeksplozivnih sredstev, ki je bila na voljo Ljubljanski pokrajini, pa tega niso storili. Prve pregrade je iz avtomobilov postavila šele policija. Zbudil sem Igorja, ki je ravno zadremal. Tudi njemu ni šlo v glavo, kako je tankovski izpad mogoč. Kje so barikade, kje so enote?« Postavljam vprašanje odgovornim ali so člani Republiške koordinacijske skupine postavili Janšo in Bavčarja na stranski tir in delovali mimo obeh, ali je Janša z zapisi v knjigi zavajal javnost, porival v nestrokovnost mimo operative območni in pokrajinski štab TO ter Ljubljansko pod koordinacijsko skupino, komu v prid sta delovala prvi VOMO-vec in vodja Ljubljanske pod koordinacijske skupine? Le milici in PEM ni bilo kaj očitati. Zaradi mojih že zapisanih ugotovitev in nerazumljivih ukrepov so nastale nepopravljive posledice vojaškega marša do Brnika. Nastala je ogromna materialna škoda, bilo je veliko ranjenih in
mrtvih na obeh straneh. Sam lov za tanki sem takrat poimenoval »ti loviš«.
Tekom vojne do jeseni smo varovali objekte državnega pomena v centru mesta (tudi z blokadami in barikadami), vključno s Cankarjevim domom, vojaški objekt Ortnek in izvajali varovanja potovanj slovenskih in tujih politikov, opravljali intervencije, prijetja in spremljanje zajetih vojakov v različne kraje, spremljanje in varovanje vojakov, ki so se predali, varovali starše, ki so obiskali svoje sinove v enotah JA, varovali objekte državnega pomena, izvajali aktivnosti za preprečevanje vzpostavitve zračnega mostu iz različnih avio baz JA na Brnik v lokacijah pred Brnikom in v Litiji, pospremili tankovsko kolono iz Brnika nazaj v vojašnico in cel vojaški kontingent iz ljubljanskega območja proti Kopru na ladjo. Vmes je bilo nešteto aktivnosti ob katerih je bil ustreljen miličnik PEM Stanko Strašek in ranjen pomočnik poveljnika 1. voda Franc Trbovšek. Po vojni so pemovci izvajali prijetja oficirjev JA, varovali mejo z R Hrvaško v kočevsko-ribniškem območju in opravljali še vrsto pomembnih operativnih nalog. Brez zased, blokad in barikad ne bi bili tako uspešni, kot smo bili.
Po umiritvi situacije, še posebej po Brionskem premirju se je pokazala potreba po umiku fiksnih, stalnih barikad. Prve dni vojne je vladala zmeda na cestah, kljub manjši gostoti prometa. Zaradi boljše pretočnosti, pa kljub temu zagotovljeni obrambni moči, je Republiška koordinacijska skupina odločila, da se barikade odstranijo in pomembne varnostne točke nadomestijo s premičnimi protitankovskimi ovirami. V ekipo za protitankovsko oviranje sem predlagal vodjo sektorja za varnost cestnega prometa UNZ Ljubljana mesto samostojnega inšpektorja Emerika Peterko in samostojnega inšpektorja za varnost cestnega prometa iz istega sektorja Leona Gorupa. Omenjena ekipa je delovala v okviru mestnega sekretariata za ljudsko obrambo. Člani ekipe so se večkrat sestajali in skladno z gostoto prometa ter varnostno situacijo predlagali pod koordinacijski skupini ukrepe. Še kako pomembno je bilo sodelovanje obeh struktur, miličniške in teojevske. Najbolj smo to občutili miličniki PEM in SEM ob sprems tvu kolon z varovanimi osebami, ob intervencijah, operativnih akcijah in premikih. Enako je veljalo za mobilne enote TO ob intervencijah in izvajanju operativnih nalog. Prvi dan vojne ni bilo zadostne koordinacije med strukturama na terenu, vendar so se fantje z obeh strani kaj hitro »ujeli«. Na ravni 5. Pokrajine in PEM je bilo sodelovanje z obveščanjem vse skozi odlično. Nekatera blokadna mesta so bila kadrovsko sestavljena iz obeh struktur. Ta so bila tudi najbolj mobilna. Vsako blokadno mesto, kjer je bil prisoten miličnik, je bilo opremljeno z radijsko zvezo. Kjer so bile postavljene miličniške barikade in v bližini teojevske, so za zvezo skrbeli miličniki. TO je bila v prvem obdobju vojne slabo opremljena z radijskimi zvezami. Posluževali so se kurirjev in telefonov občanov v bližini barikad. Oskrba je bila bolje organizirana kot v milici. Naši teojevski prijatelji in občani so pogosto skrbeli, da miličniki niso bili lačni in žejni. Nekatere delovne organizacije in gostinci so poskrbeli, da so eni in drugi na blokadnih mestih in barikadah zdržali. Posebej je treba omeniti hotel Union, Maksi market, večino ljubljanskih in okoliških gostiln. Za kadilce je posebej skrbela Tobačna tovarna Ljubljana in moj prijatelj, direktor Bojan Simonič. Na omenjena mesta so vozili cigarete kar s kombiji.
Kot primer dobrega dela in odličnega sodelovanja na barikadah navajam primer prijetja oficirja JA, ki sem ga osebno spremljal od izvoza iz moščanske vojašnice do ustavitve in prijetja iz izvoza iz ljubljanske obvoznice na bivšo Titovo cesto pri Smeltu. Po radijski zvezi sem obvestil o dogajanju vse patrulje milice, barikade z delavci milice in pripadniki TO. Na omenjeni barikadi je bil ustavljen in prijet oficir JA. Ni imel niti časa, da bi prijel za pištolo ali škorpijona na sovoznikovem sedežu, niti prijeti za bombo M 75, ki je bila v predalu ob vozniku. Orožje, strelivo in eksplozivna sredstva so mu zasegli bežigrajski miličniki ob moji prisotnosti. Oficir ni imel možnosti pobega mimo miličniške in TO- jevske barikade.
V nadaljevanju želim odgovoriti na določena vprašanja.
Aktivni in rezervni miličniki PM in OM, njihove patrulje, borbene skupine PEM in SEM, pa tudi kriminalisti so sporočali operativne informacije SSD UNZ Ljubljana in UNZ Ljubljana okolica, ki sem ju vodil kot vodja sektorja. Tja so se kanalizirale tudi vse operativne informacije enot UNZ Ljubljana okolica, kajti omenjena UNZ ni imela svoje SSD. Informacije so prihajale tudi v štab PEM, določene informacije sem dobil preko republiške pod koordinacijske skupine, VIS-a in direktno od 5. Pokrajinskega štaba TO. Ob omenjenih funkcijah sem opravljal tudi dela in naloge inšpektorja za vojne enote milice (VEM), posebne enote milice (PEM) in obrambni načrt. Lahko zatrdim, da sem bil eden izmed bolje informiranih operativcev tistega časa.
Pri pregledu arhiva MNZ RS za ljubljansko območje sem bil razočaran in s tem seznanil ustrezno komisijo Združenja Sever. Za obdobje pregleda od 04.10.1990 do 27.10.1991 sem našel le nekaj dokumentacije, ki je bila zame relevantna. Večine pričakovanih dokumentov ni bilo v devetih škatlah pripravljene predaji Arhivu Slovenije. V poročilih PM in OM sem pri nekaterih enotah zasledil, da so se v enotah ali pri miličnikih na terenu oglasili pripadniki TO. Največ takih zapisov sem zasledil v poročilih PM Vrhnika, PM Domžale in OM Šentvid. Posebnega pisnega materiala ali dokumentov glede barikad nisem zaznal.
Litostroju in še nekaterim gre zahvala, da so postale barikade mobilne. Na želene lokacije so jih pripeljali sami ali KPL. Pripadniki TO so jih usposobili, jih skupno z miličniki fizično ter operativno varovali in jim dali dušo. Prvi španski jezdeci in tetraedri so prispeli na lokacije brez sponk in jeklenih vrvi. Nekatere barikade so zato služile namenu po vedenju vodstva enot, dejansko pa so jih operativci na terenu postavljali ali umikali po svojih merilih. Kaj kmalu so bila orodja med seboj povezana in barikade postavljene. Šele z ukazom pristojnih je bila barikada umaknjena in za tem ponovno postavljena. Ob prevozih kolon z varnostnim spremstvom z varovanimi osebami in ob siceršnjih potrebah so bile barikade še kako mobilne po zaslugi ene in druge strukture, ki so živeli z barikadami.
Z delavci Litostroja in vodstvom koncerna so imeli dobre kontakte miličniki, vodja varnostnega okoliša PM Ljubljana Šiška in vodstvo te enote, pa tudi jaz osebno zaradi izdelave španskih jezdecev in tankov, ki so bili na remontih, popravilih in sicer skriti v Litostroju. Ob izvajanju del so sami opozarjali na varnostno obnašanje, ker je bilo veliko delavcev iz drugih republik, med njimi nekaj zagrizenih jugofilov, nekaj pa tudi sorodnikov oficirjev JA. Velika večina je bila lojalna, mnogi so se sami javljali na dolžnost v TO. Sami so na njim znan način izločili tiste, ki jim niso zaupali. Imeli so že izkušnje od litostrojskih štrajkov naprej. Prav tako milica. Opravili so pomembno delo. V kratkem času so v tajnosti izdelali nešteto španskih jezdecev, pridobili in priredili sponke z jeklenimi vrvmi, servisirali
zajete tanke in druga oklepna vozila.
Glede seznamov JA za naš odstrel pa takole. Veliko se je govorilo, kaj bi se zgodilo z odgovornimi nosilci osamosvojitvenih procesov. Ustvarjali so s seznami organizatorjev »državnega udara«. Povsem normalno bi dejali, kot v vsaki državi. Odpadniki, prevratniki, sovražniki države so na spiskih državnih tajnih služb. SDV in KOS so imeli sezname posameznikov in pripravljene lokacije za njihovo namestitev. Uradno nisem videl v nobenem arhivu seznama nasprotne strani, razen spiska oseb, pomembnih občinskih uradnikov Vrhnike. V spominu imam 11 oseb, ki naj bi jih JA likvidirala. Prav tako so bili na slovenski strani izdelani seznami oficirjev JA in delavcev ali sodelavcev SDV, ki jih je bilo potrebno prijeti in privesti pred sodišče. Nekaj teh so prijeli pripadniki Zaščitne brigade TO,
kriminalisti in PEM-ovci. Prijeli smo »bodoče« šefe carine in milice, ki so bili poslani iz Beograda, našega nekdanjega sodelavca v RSNZ, namestnika načelnika KOS-a Ljubljanskega korpusa polkovnika Miladina Nedovića in še mnoge druge v času vojne, pa tudi po vojni v okviru akcije »OFICIR«. Po predajah, zajetjih in prestopih se je izvajala selekcija. Nekateri so pričeli z delom v enotah milice ali TO, nekateri so bili izpuščeni, nekatere so miličniki PEM pospremili v selekcijske centre ali zapore. Če bi se stvari drugače odvile, bi prav gotovo potegnili krajšo varianto. Prepričan sem, da ne bi danes pisali teh zapisov. Vendar sem prepričan, da bi bil tudi v takem scenariju naš trud poplačan. Domovina bi bila obarvana z našo krvjo, vendar bi zanamci uspeli. Slovenci bi slej ko prej postali gospodar na svoji zemlji. Usoda je hotela, da smo v tisočletni zgodovini in želji po samostojnosti uspeli prav mi in naša generacija.
V delovnem gradivu je omenjeno, da je pisec v začetku julija predlagal ustanovitev in formiranje prostovoljnih skupin za postavitev barikad. Omeniti moram, da smo o postavitvi barikad na območju UNZ Ljubljana okolica in UNZ Ljubljana mesto in s tem tudi na območju 5. Pokrajine TO (čeprav se območja niso pokrivala zaradi reorganizacije TO) izdelali načrte že pred agresijo. Usposabljanja o postavitvi in varovanju barikad je organiziral 5. Pokrajinski štab.
Barikade so vestno varovali in branili tako miličniki, kot teritorialci. Kljub temu je prišlo do hujše nesreče na barikadi v Savljah, ko ženska ni hotela poslušati ukaza pripadnikov TO in je z vožnjo nadaljevala z osebnim avtomobilom. Zapeljala je na mino, se hudo telesno poškodovala in uničila avtomobil.
Uporabo plinskih jeklenk za utrditev barikad je odredil komandant 5. Pokrajinskega štaba TO, ker ni bilo na razpolago min. Na določenih mestih so jih pripadniki TO med seboj povezali z jeklenimi vrvmi ali verigami in zaklenili z obešankami. Mislim, da je pred zamenjavo barikad s tetraedri in španskimi jezdeci odredil odstranitev plinskih jeklenk vodja pod koordinacijske skupine.
Predlagam, da se v gradivu uporablja termin milica, kajti šele po vojni se je milica preimenovala v policijo. Rdeče zvezde smo miličniki zamenjali s kokardami na pokrivalih tik pred slavnostno prireditvijo 25.06.1991.
Komisija za postavitev barikad ali kako se je že imenovala, se je sestajala v Kresiji na Adamič Lundrovem nabrežju 2 pod okriljem mestnega sekretariata za ljudsko obrambo. Občasno se je sestajala v prostorih UNZ Ljubljana mesto na Prešernovi 18.
Železne zvezdice, domiselno improviziran pripomoček za ustavitev vozil je pridobil tudi komandir PM Ljubljana Bežigrad Boris Celar in jih razdelil nekaterim enotam ter PEM. K sreči ni bilo potrebe, da bi milica ta sredstva uporabila.
Umik fiksnih barikad in zamenjava z mobilnimi, s tetraedri in španskimi jezdeci je ponovno zahtevalo večje angažiranje milice. Še bolje je bilo potrebno spremljati varnostne razmere in v primeru potreb angažirati večje število miličnikov, da bi z obveščanjem in sodelovanjem s pripadniki TO barikade pravočasno postavili na mesta, ki so bila načrtovana. Prehod na omenjeno mobilnost je pomenil za milico, pa tudi za TO precejšnji operativni zalogaj.
Ob tej priliki se zahvaljujem vsem domoljubom, ki so prispevali ogromen delež v mozaiku
osamosvojitvenega procesa. Pa najsi bo to strokovna elita pripadnikov TO, miličnikov, kriminalistov in drugih delavcev organov za notranje zadeve, gasilcev, lovcev, reševalcev, novinarjev, elektrikarjev, delavcev vodovoda, politikov in drugih, pa tudi državljanov R Slovenije, po rodu iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Še posebna zahvala gre vsem tistim krajanom, ki so ob barikadah, bojnih akcijah in sicer neposredno pomagali pri izvedbi priprav in akcij, da smo postali gospodar na svojem. Zahvaljujem se tudi tebi, spoštovani kolega, veteran iz vrst TO, Stane Lunder. Brez tvoje zagnanosti, volje, znanja, stroke, odnosa do sočloveka in domovine v tistih težkih časih ne bi bili tako uspešni, kot smo bili. Korajžno naprej tudi z zapisi, da ponosno pustimo svojo sled bodočim rodovom v spomin in opomin.
Moje pisanje lahko pisec gospod Stane Lunder posreduje vsem veteranom, le glede javne objave in avtorskih pravic si pridržujem pravice. Ta del arhiva bo posredovan tudi Združenju Sever, komandantu 5. Pokrajinskega štaba TO Ljubljanske pokrajine gospodu Mihi Butari, Območnemu združenju ZVVS mesta Ljubljane in nekaterim sodelavcem iz takratnih časov v milici in TO.
Kamnik pod Krimom, 15.11.2012
Stane Leskovšek