Zdravstvena služba v TO in milici 1991

Spoštovani

S soborcem Stanetom Leskovškom iz vrst Slovenske Milice sva napisala vsak svoj pisni prispevek o naših medicincih v obdobju osamosvajanja.

ZDRAVSTVO V OSAMOSVOJITVENI VOJNI

(mini pogled z moje strani)

Sistem zdravstva v bivši jugi ni bil slab, za uporabnika pa ne drag. Jugoslovanska armada je imela razvejan zdravstveni sistem. V Ljubljani sta bili kar dve priznani bolnišnici, Mladika (sedanji kompleks slovenskega zunanjega ministrstva) in bolnica Moste. Tudi Republiški sekretariat za notranje zadeve je poskrbel za miličnike, delavce ONZ in njihove družinske člane. Še posebej so bili bolniki te branže dobrodošli v bolnišnici Petra Držaja na Vodnikovi, kjer je bila splošna medicinska ordinacija in zobozdravstvena ordinacija.

Prvič sem bil na zdravstvenem usposabljanju leta 1978 prav tam, ko sem vodil Jugoslovansko miličniško reprezentanco na svetovno in evropsko prvenstvo v smučanju (tek, biatlon, slalom in veleslalom). Dobil sem zalogo zdravil in bil inštruiran glede uporabe. Bil sem vodja reprezentance, trener, maser in tudi zdravnik. Takrat je bila Jugoslavija prvič in edinkrat med policijami sveta in evrope prvakinja v EVROPOL smučanju. Ekipa miličnikov je bila sestavljena le iz sestava slovenske milice.

Naslednja temeljita zdravstvena inštruktaža je bila izvedena leta 1982, ko sem bil s slovenskimi miličniki kot poveljnik napoten v zvezni bataljon milice na Kosovo. Inštruktažo je opravil dr. Peter Franetovič. Pa ne le to. Dobil sem zajeten komplet zdravil, raznih inekcij, obvez in ortopedskih pripomočkov. Skorajda je bil moj službeni kombi poln. Kar zamislil sem si, v kaj me pošiljajo. Naš dohtar Pero je opravil tudi psihološko pripravo. Bila sva na telefonski zvezi. Pomoč mi je še kako prišla prav, ko sem za kratek čas prevzel zvezni bataljon milice, ko je bilo nekaj miličnikov iz Srbije, Hrvaške in BiH poškodovanih. Enega so po mojem odhodu iz Kosova našli celo umorjenega.

Zobozdravniki (dr. Jože Medvešek, dr. Janko Štefančič), doktorji splošne medicine (dr.Peter Franetovič, dr. MatjažJereb), pa tudi medicinsko osebje (ga. Ribičič) takratnega sekretariata za notranje zadeve so bili zadolženi, da nudijo preventivno prvo pomoč na miličniških usposabljanjih, strelskih vajah in tekmovanjih med enotami milice.

Pero je bil zadolžen za PEM. Tudi s srcem je bil s PEM, ki sta ga v tistih časih vodila na republiški ravni Jože Kolenc in za njim Bojan Lunežnik.

Uradno smo uporabljali zdravila z recepta. Ko sem ga srečal na otoku Hvar (je tamkajšnji domačin), sem ga vprašal, kako si naj pozdravim vnetje srednjega ušesa. Nič filozofiranja. »Malo potapljanja v morski vodi, pa boš jutri OK«. Tako je tudi bilo.

V času nastajanja MSNZ se je tudi pojavilo vprašanje zdravstvene oskrbe. Miličniki smo čutili usihanje za nas še kako pomembne službe. Vendar naše medicinske sestre in dohtarji se niso dali. Bili so z nami. Ker smo se podajali v neznano avanturo, sem hotel tudi tovrstno oskrbo. Pa ne le to. Imel sem srečo, da je ženina nečakinja Milena Rogelj pristala v zdravstvu kot medicinska sestra v pediatrični kliniki KC Ljubljana, danes višja medicinska sestra iste klinike. Vključil sem jo v operativo, ne le v zagotovitev zdravstvene oskrbe. Dne 06.10.1990

sva z Mileno in njenim osebnim avtomobilom Z-101 popoldne observirala objekt RŠ TO, zalednega sektorja na Prulah. Objekt je bil zatemnjen. Izmed parkiranih vozil v bližini križišča Grubarjevo nabrežje in Prule za nama zapelje rdeč golf in naju spremlja do Aškrčeve in Barjanske ulice. Kot sopotnik sem dajal Mileni navodila kako in kdaj kam zapeljati, da sva se zasledovalca rešila. To je bila razburljiva in nepričakovana naloga pred Mileno. »Kam, zakaj, pa tako hitro, kdo nama kaj hoče« so bila njena vprašanja. »Vozi in ne sprašuj » je bil moj odgovor. Po vojni je dobila odgovore kako pomembne naloge je opravila. Naslednji dan sem z ženo Marjeto in tri letno hčero Simono ponovil observacijo objekta. Stanje je bilo enako, zato sem prosil komandirja PM Ljubljana Center Andreja Torkarja, da organizira prikrito opazovanje objekta in mi poroča. Za tem me je njegov pomočnik Janez Gradin obvestil, da ni zaznati posebnosti. Po tem sem še enkrat observiral objekt z Mileno, ko sem na dvorišču opazil vojaka JA z avtomatsko puško. Objekt nekdanjega RŠ TO je prevzela JA (do sedaj še neobjavljeno).

V času pospešenih priprav na vojno sem izkoristil mojo večkratno vlogo v osamosvojitvenem procesu R Slovenije. Bil sem vodja sektorja za stalno dežurstvo UNZ Ljubljana mesto in UNZ Ljubljana okolica, komandant 1. bataljona PEM, vključenih miličnikov UNZ Ljubljana mesto z dvema četama in miličniki UNZ Ljubljana okolica z eno četo, ter bil postavljen na mesto inšpektorja milice za obrambni načrt. Vse vajeti in pooblastila z operativnimi informaciji so bila pri meni in posredovana pristojnim. Pred vojno sem vpoklical v rezervni sestav milice doktorja medicine Vladimira Premruja in ga 22.06.1991 zadolžil, da opravi pregled v vseh enotah milice (vojnih enotah milice in PEM) glede opremljenosti s sanitetnimi sredstvi in morebitnimi namestitvami v spopadih z JA. Na njegov predlog sem vzpostavil kontakte za morebitno pomoč v bolnici Petra Držaja, KC Ljubljana in zdravstvenih domovih: Vrhnika, Domžale, Kamnik, Grosuplje, Kočevje, Ribnica, Litija, Bežigrad, Center, Šiška, Vič, Moste, pediatrična klinika (že omenjena Milena Rogelj).

Nečakinja Milena Rogelj doživi pravo presenečenje, ko se pojaviva v pediatrični kliniki na Vrazovem trgu z namestnikom Stanetom Plohlom, oba v uniformah, oborožena z kratkocevnim orožjem dne 30.06.1991. Dežurni delavec na vhodu pediatrije je Mileno poklical, očitno pozitivno presenečen nad obiskom pozno ponoči. Mileni se ni zdelo tako. »Ja kaj pa delata tu v uniformi, kaj si bodo sodelavci mislili«. Kot običajno je v takih ekstremnih razmerah bil njen obraz popolnoma rdeč. Po razgovoru se je umirila,celo sodelavka se nam je pridružila pri kavici. Razgovor je bil usmerjen na morebitno zdravstveno oskrbo miličnikov in teritorialcev. Po izjavi Milene je bila pediatrija zasedena, vendar bi našla primerne prostore, če bi to narekovala situacija. Kar nekajkrat sva prišla na obisk k Mileni z miličnikom PEM Marjanom Klopčičem, prav z istim namenom. Prvi obisk je bil zopet presenečenje za Mileno. Po najinem prevzemu na »porti« pediatrije je zopet zakuhala, ker sva bila oba oborožena s kratkocevnim orožjem, bila v neprebojnih jopičih in Marjan oborožen z avtomatsko puško, kot običajno. Taka sva se pojavila tudi pri njej nekajkrat doma, v Kamniku pod Krimom in pri ženini sestri Magdi Rozman v istem kraju, kjer je bilo tudi tajno skladišče orožja, streliva, eksplozivnih sredstev in dokumentacije PEM.

Prišel je tudi čas ohladitve, napetosti in razmer. Z ministrom Igorjem Bavčarjem sem se 24.07.1991 po telefonu pogovarjal glede varnostnih razmer. Minister me je seznanil, da sodelavci pripravljajo depešo o reduciranju aktivnosti po brionskih dogovorih. Po 17.00 uri bom lahko potoval k družini na vikend v hrvaški Kamenjak, kjer sta žena in hči z nečakinjo Mileno že par dni. Zamenjal me bo moj namestnik Stane Plohl. Za potovanje so me opremili moji »pozadinci«. S seboj sem vzel zaboj »probojne i zapaljive minicije«, zaboj bomb M 75, štiri zolje, škorpiona s strelivom, pištolo TT 7,62 s strelivom, armbrust in radijsko postajo Iret, ki sta mi jo posebej ojačala vezista UNZ brata Divac in njun šef Branko Gosarič. S sabo sem vzel še »miličnico«, službeno nemško ovčarko psičko Špelo (Floro Frajzenško), ki je skrbela za varnost doma v Rožni dolini. Z vso hvaležnostjo smo skrbeli zanjo po odločitvi šefa pasje dresure Jožeta Vidica, da upokojitev preživi z nami. Vse to je bilo »spakirano« v »peglico« Z-126. Na žalost sem se srečal s prvim problemom pred izvozom AC v Postojni. AC dalje takrat ni bilo. Na hrbtu sem jo porinil čez cestninsko postajo in v šali vprašal cestninarja, če moram tudi na porivanje plačati cestnino. Pri odpravi napake so mi pomagali miličniki iz postojnske prometne milice. Tudi deževalo je ta čas. »Šlepali« so me z golfom in kar malo prehitro. Brisalci niso zmogli brisati šip. Po ovinkih smo »šibali« 80 km/h. Preko Iretke sem opozarjal prometnike, da me naj bolj počasi dostavijo v AMZS Postojna. So pač že končali svoj delovnik, ura pa je bila približno 23.00.

Na trasi potovanja so me ustavili hrvaški miličniki na magistralni cesti, kjer so imeli blokadna mesta nad Pazinsko vojašnico in pri križišču Vodnjan – Pulj. Miličniki in rezervni miličniki niso imeli jasnih navodil, kako ukrepati ob zaustavitvi vozil. Na eni in drugi kontrolni točki (v bližini vojašnice oz. pomembnega križišča so me ustavljali z mitraljezom »šarac« in zahtevali, da zapeljem na določeno mesto. Ker sem prepoznal uniforme, sem to storil, sicer bi uporabil orožarski arzenal in prijateljico Špelo). V začudenju me niso niti legitimirali. Le prometno dovoljenje so si pogledali in zapisali registrsko številko avtomobila. Ko sem jih na to opozoril, so dejali,«pa šta će se voziti u peglici«. Zato sem jih vprašal, kako so oboroženi. Pa so dejali z avtomatskimi puškami in mitraljezom na kontrolnih točkah ter eno bombo. »A vsak z eno bombo« vprašam. Ne, ne samo eno imamo. Zato sem jim razdelil prebojno, zažigalno strelivo za avtomatske puške in vsakemu dal še po eno bombo M 75. Zahvale ni bilo kraja. V tem času ni bilo nikakršnih bojnih aktivnosti v hrvaški Istri. Blokirali so le vojašnice. O oboroževanju z moje strani je bila obveščena hrvaška in slovenska politika.

Odrejeno mi je bilo, da se 26.07.1991 po prirejeni radijski zvezi iret pozno popoldne javim SSD. Po zaznani okvari zveze (kristali v anteni so se stopili) sem vzpostavil kontakt s SSD UNZ Koper. Po klicu je bil preplah na letališču Pulj, kjer je bil 185. lovsko bombniški letalski polk 5. korpusa vojnega letalstva in protizračne obrambe JA. Prislušni center JA je pri Pulju trigonometriral vzpostavljeno radijsko zvezo. V zrak so se dvignili vojni avion in trije helikopterji gazele s popolno oborožitvijo. Pregledovali so bližnje otoke in Kamenjak. Ko sem Mileni ukazal, da nas kar najhitreje odpelje do vikenda, je bila presenečena. »Ja kam se pa tko na hudičev mudi«. Ko sem ji pokazal avion v zraku in še tri helikopterje, ji je bilo vse jasno. Tedaj se je že mračilo in so helikopterji prižgali reflektorje. Stoenko smo pokrili z maskirno cerado. Ker je bil vikend v bližini, sem z isto trojko peš odšel do vojaškega objekta in opazoval njihovo početje. Na vojaškem »postolju« smo si v razdalji dobrih 10 m gledali iz oči v oči pilot helikopterja, mehanik in jaz. Žal mi je, da nisem imel pri sebi armbrusta, ko me je z raketometi pilot gazele provociral. Za vratom sem imel hčerko, ki ni mogla prepoznati pilotove grožnje. Ob meni sta bili 9 letna Jerneja Žaja in Milena. Samo prst na sprožilec in bilo bi vsega konec. Vojaška policija JA je blokirala cesto Pulj Premantura pri križišču za smetišče Kaštijun in iskala slovenskega »šefa milice«.

Slovenski lastniki parcel z družinami Sešek, Podgoršek, Vreček, Korošec, Sokač in Žaja so se dogovorili, da me bodo v primeru iskanja s strani JA skrivali v kleteh vikendov in skupaj skrbeli za prehrano. Pomoč je ponudila tudi družina Mezulić iz Premanture. Tega dne je kot običajno Rado Mezulić pasel krave po Kamenjaku. Seznanil sem ga s situacijo, ker je Rada zanimalo zakaj je bilo tako bučno z aviacijo. Rada sem poznal kot prijatelja, medicinskega brata z bolnišnice Jesenic, hrvaškega domoljuba in sem mu vsekakor lahko zaupal.

Že naslednji dan, 27.07.1991, se je pri meni zglasila patrulja hrvaške milice in me spraševala glede vojaških aktivnosti na Kamenjaku. Miličnika sta me seznanila s preplahom na puljskem letališču in blokado ceste proti Pulju. Do vojne v Sloveniji sem imel stalno radijsko zvezo s SSD MUP Pulj, ko sem bil na vikendu na Kamenjaku zaradi potreb po operativnem obveščanju. To je bil tudi mejnik, ko me hrvaška milica ni želela obveščati na zaprosilo slovenske strani. Tudi sam v konkretnem primeru nisem dal informacij hrvaški milici. Mobitelov in drugih zanesljivih telefonov ni bilo v bližini. Zato sem šele naslednji dan potoval z Mileno v Pulj. Službi sem se javil preko javne pošte po telefonu, da niso bili v skrbeh zame. Preko general štaba JA je bilo slovensko ministrstvo obveščeno, da »LIPA 100« počenja nekaj nedovoljenega na Hrvaškem. Ker sva bila z nečakinjo že v Pulju, sva observirala še poveljstvo mornarice v Pulju in Dom JA. Vojak hrvaške vojske je stal oborožen nasproti vojaka JA, le nekaj metrov stran od vojaških komand nasprotnih strani.

Hrvaška milica se je v tem času večkrat pojavila pri slovenskih lastnikih parcel zaradi bojazni morskega desanta JA in zasedbe hrvaške Istre.

Ob tej priliki se zahvaljujem vsemu zdravstvenemu osebju, ki nam je pomagalo v najhujših časih.

K/K 21.01.2014

Stane Leskovšek

Nekdanji komandant 1. bataljona PEM RSNZ RS

________________________________

Stane Lunder

Zdravnikom in kirurgom v Ljubljani

spomin na leto 1991

Zdi se mi primerno, da se osebno zahvalim in iz pozabe rešim spomin na dejanje zdravnikov in kirurgov v letu 1991.

Povod za to pisanje mi je dal moj sin, zaposlen na RTV SLO, ki me je leta 2011 ( ob dvajseti obletnici vojne za Slovenijo) prosil, če lahko za njihovo spletno RTV stran napišem kakršenkoli spomin na tisti čas. Zato sem opisal ta dogodek, tudi zato, ker je bila vloga sanitete v letu 1991 takorekoč neobdelana. Letos sem to pisanje še razširil in dopolnil.

Verjetno bo ta zapis, če bo našel pot do teh kirurgov in zdravnikov edino, kar jim bo dalo zadoščenje, da so hoteli biti na mestu, kjer so bili za Slovenijo nepogrešljivi.

___________________________________________________-

Dne 2. julija 1991 (okoli 11. ure dopoldne), na dan predvidenega napada naših enot TO na kasarne JLA, sem kot namestnik poveljnika 51.ObmŠTO (naš območni štab teritorialne obrambe je bil lociran v stavbi Občine Šiška) v naših prostorih štaba v četrtem nadstropju, sprejel na pogovor civilno osebo – mlajšega moškega, ki se je predstavil kot zdravnik – kirurg .

Tisti trenutek sem bil od vseh štabovcev za razgovor prost samo jaz in pogovor je potekal hitro ter učinkovito – pač glede na skopo odmerjen čas tik pred načrtovanim velikim vojaškim spopadom. Mimo naju so hodili in se opremljali teritorialci, naju pa to ni motilo.

Sedel sem za mizo, on pa je stal pred menoj in mi razložil svoj predlog, oziroma ponudbo .

Očitno je bil obveščen oz. seznanjen s predvidenimi borbenimi dejstvi v zvezi s kasarno v Šentvidu, saj nam je kot predstavnik samoorganizirane skupine kirurgov in zdravnikov, ponudil medicinsko – kirurško pomoč za ranjene med predvideno bitko.

Izjavil je, da so se organizirali kot prostovoljci in da bi kot zdravniki radi sodelovali na bojnih položajih oziroma v neposredni bližini bojnih dejstev.

Kot častnika štaba me je zaprosil za podporo, nasvet oz. smernice, kaj naj storijo, da bi nam bili v čimvečjo pomoč pri oskrbi ranjencev na bojišču.

V tistem trenutku mu nisem mogel dati nikakršne materialne pomoči, vojaških vozil za prevoz na kraj borbenih dejstev ali vojaške zaščite in zavarovanja ali česarkoli drugega, saj smo imeli vsa razpoložljiva sredstva in enote TO že razporejene oz. na premiku proti kasarni Šentvid.

Prisoten ni bil niti naš načelnik sanitete iz 51.ObmŠTO, stotnik dr. Žižek Bogomir, ki je imel druge dolžnosti in ki bi verjetno bolje kot jaz, ki sem po »VES-u » inžinerec- miner, znal uporabiti vso ponujeno visoko strokovno medicinsko pomoč.

Vsekakor pa ni bil, po mojem prepričanju, nihče od naših vojaških sanitejcev tako visoko strokovno usposobljen, kot ta ekipa zdravnikov, tako da mi je bilo takoj jasno, da je njihova pomoč za nas neprecenljiva. Kaj to pomeni na bojišču in koliko življenj to odtehta, pa sem si lahko, tudi kot laik, zlahka predstavljal.

Zdravniku, katerega imena si v tisti vročici pred predvidenim krvavim spopadom žal nisem zapomnil, kaj šele zapisal, sem lahko samo svetoval, naj si vse, vključno z vsemi materialnimi sredstvi, organizirajo sami. Naj si po svoji lastni presoji situacije, na kraju samem postavijo kirurške medicinske postaje vojaške prve pomoči, ki naj bodo že zaradi njihove lastne varnosti primerno oddaljene od borbenih dejstev in obenem dovolj dosegljive za naše ranjence.

Vsekakor zelo okvirna navodila…

Med najinim pogovorom sem takoj zaznal, da je razumel situacijo in da je bil pripravljen na vse možnosti.

Bil sem prepričan, da bo naredil vse tisto, kar je bilo v tistih urah najboljše za izvedbo naloge, ki so si jo zdravniki sami zastavili.

Kadar sem se v kasnejših letih spomnil na ta dogodek, sem se vedno vprašal, kako da sem temu neznanemu človeku takoj verjel in mu tudi zaupal .

Nisem ga niti legitimiral, niti vprašal po podatkih. Mogoče bi ga zato rad, po toliko letih ponovno videl.

Glede na že znana zgodovinska dejstva pa do tistega napada na kasarne potem ni prišlo, vendar se moram kljub temu, vsaj v svojem imenu zahvaliti za njihovo pripravljenost in počastiti njihov pogum za to nevarno in prostovoljno odločitev.

Kako se je ta zadeva z njihove strani končala ne vem, tega nisem spremljal oz. bil seznanjen.

O teh zdravnikih ne vem popolnoma ničesar, niti koliko jih je bilo organiziranih v tej skupini, od kod so bili, niti ne poznam njihovih imen.

Od junija 2011 do sedaj sem jih preko svojih soborcev že večkrat zaman skušal najti in jim poslati to pisanje. Želel bi, da tudi oni dodajo komentar in svoj pogled na zgoraj napisano, tako da se spomin na to dejanje ne bo izgubil.

To gradivo sem v začetku junija 2011 poslal na UKC Ljubljana in Bolnišnico Petra Deržaja, s prošnjo, če lahko oni ugotovijo, kdo so bili člani te ekipe, vendar nisem dobil nobenega odgovora.

Po večletnem neuspešnem iskanju te ekipe sem zato kasneje začel dopuščati tudi možnost aktivnosti KOS-a (Kontraobveščevalne službe JLA), ki bi tako prišla do informacij o naših enotah, načrtih in namerah v zvezi z, v tistem trenutkom, planiranim napadom na kasarne.

Oktobra 2013 pa me je moj soborec, stotnik Ivo Furlan, bivši zalednik 5. PŠTO, povezal z zdravnikom prof. doktor Zlatko Frasem , ki je bil leta 1991 v naših , TO-jevskih vrstah in naj bi mogoče kaj vedel o tem .

Tega zdravnika osebno ne poznam niti ne vem za njegov čin in položaj v takratni TO.

Pripomba oz. dopolnitev stotnika Iva Furlana: poleg prof. doktor Zlatko Frasa je bil v našem poveljstvu 5.PŠTO Ljubljana tudi dr. Jurij Dobovišek, primarij v bolnišnici Petra Držaja.

Jurij Dobovišek ima čin majorja , torej je bil ŠRO-jevec. Oba sta člana našega združenja ZVVS mesta Ljubljane.

Ivo mu je posredoval moje gradivo in ga prosil za pomoč pri iskanju te ekipe.

Od dr. Frasa sem, prvič po dobrih dvaindvajsetih letih, posredno dobil potrditev o resničnosti tega dogodka. Slišal je za to ekipo, vendar pa je bil največji problem časovna odmaknjenost, saj se je marsikaj pozabilo..

Predvidevam, da so zdravniki po preklicu napada na kasarne razpustili svojo skupino in sedaj verjetno smatrajo, da je bila njihova vloga nepomembna. Mislim pa, da temu ni tako!

Stane Lunder, nekdanji načelnik inžinirije 51. Obm ŠTO

Podutik, 02. februar 2014

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja