Moja pot – (Knjiga spominov) Tone Jan

DOGODKI PRED OSAMOSVOJITVIJO

Nakopičeni in nerazrešeni problemi, težak gospodarski položaj ter vedno pogostejše zahteve nekaterih republik znotraj SFRJ po drugačni, pravičnejši družbeno-ekonomski pa tudi politični ureditvi ter vse glasnejše kritike v časopisih, ki so bile upravičeno uperjene tudi proti JLA, so pripeljale do vseh znanih dogodkov v zvezi s sojenjem pred vojaškim sodiščem.

Večina Slovencev je simpatizirala z obdolženimi, čeprav marsikdo tega na glas ni oznanjal, osebno sem bil ogorčen nad ravnanjem vojaških sodnih organov, tako kot otroci in učitelji iz Središča ob Dravi, ki so si prišli v Ljubljano ogledati gledališko predstavo in bili pozvani na enominutni molk v protest zaradi zaprte četverice.Tedaj se je v meni zopet prebudil poet in napisal sem pesem pod imenom:
PROTESTNI MOLK

Stoji pred nami
Janezova nam podoba,
kot kip protestni,
ki moramo ga imeti.
Zavihajmo rokave in
pljunimo v dlani, da
pripravimo si boljše
in srečnejše dni.
Visoko opevani ideal
slovenstva, ki bori se
za mladi rod in
svoje golo preživetje.
Višja tehnologija
in delovni polet,
nas dvignila bosta
v sam evropski vrh.
Protestni molk nam
res ni zdaj potreben,
da z njim povemo,
kdo smo in kaj želimo.
Stoji zdaj pred nami
jasna nam podoba,
za lepši in srečnejši jutri,
ki si moramo ga izboriti.

V Ljubljani, 30. 5. 1989

Globoko v sebi sem čutil, da se bo moralo nekaj spremeniti, bilo je samo še vprašanje časa kdaj in kako in kdo bo tisti, ki bo sprožil ta plaz družbenih in političnih sprememb.

Dogodki so se nepričakovano hitro odvijali, od organizacije protestov in mitingov, do vračanja slovenskih fantov, ki so tako kot jaz, služili vojaški rok izven svoje matične domovine. Spomnim se prošnje svoje dobre znanke in sodelavke, da naj ji pomagam, da bi njen sin, ki je dobil poziv za služenje vojaškega roka nekje v Srbiji, vendarle to opravil kje bližje domu, če ne kar v Sloveniji. Res da sem bil v tistem času zaposlen v podjetju Elektrotehna kot svetovalec za SLO in DS, vendar ji po najboljših močeh nisem mogel pomagati.

Kmalu za tem je bila na njeno in splošno veselje izglasovana plebiscitarna odločitev, za samostojno Slovenijo in sprejet sklep, da naši fantje služijo vojaški rok doma v Sloveniji, v enem od dveh novo formiranih učnih centrov na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru.

Prišlo je do ” Pekrskih dogodkov “, ki jih tukaj ne bi podrobno opisoval, ker so vsem Slovencem dobro znani. Omenjam jih zaradi aktivnosti, ki jih je naš Odred TO izvajal v neposredni bližini učnega centra na Igu kot ” redno usposabljanje enot TO “, v bistvu pa je šlo za zavarovanje tega centra, ker je bilo pričakovati, da bo JLA tako kot v Mariboru, skušala ukiniti tudi ta učni center.Ko sem po enotedenskih aktivnostih prišel domov, me je čakalo neprijetno presenečenje. Tako kot vedno kadar sem bil vpoklican na ” orožne vaje” sem tudi tisto soboto prosil ženo, da mi pripravitoplo kopel v kateri se bom pošteno ogrel in umil. Žena mi je dejala: “Dobil si priporočeno pošto iz službe, dobro bi bilo , da si jo prebereš! ” Izročila mi je modro kuverto in še dodala: “Mislim, da tebo minila želja po kopanju, ko boš prebral pošto! “

In glej ga spaka, ko sem odložil pismo, me je želja po kopanju res minila, sporočilo, ki sem ga prebral me je namreč tako šokiralo, da sem se okopal šele v nedeljo dopoldan. Vso dolgo noč sem premišljeval o tem, kako me “zgodovina” mojega življenja ponovno vrača na začetek. Tako kot daljnega leta 1965 sem nenadoma spoznal, da sem tudi tokrat ostal na cesti, brez zaposlitve in poštenega dohodka za preživljanje.

Nekdo bi rekel – ” saj nisi edini, ki se mu je to dogodilo ali sedaj so hudi časi, bodi zadovoljen, da si živ in zdrav! ” in še bi lahko našteval vzroke in argumente – za in proti, vendar nekaj me je v prsih peklilo in mi ni dalo spati: Zakaj sem ostal na cesti, v obeh primerih ravno takrat, ko sem ” branil svojo domovino ” in bil pripravljen zanjo žrtvovati vse, celo svoje življenje.

MOJE AKTIVNO SODELOVANJE V OSAMOSVOJITVENI VOJNI

Ker sva bila z ženo ” dedek in babica servis ” se 26. junija nisva mogla osebno udeležiti velikega dogodka proglasitve novo nastajajoče, samostojne države Slovenije, ki se je s fanfarami, vojaškimi častmi in velikim ognjemetov pripravljala pred skupščino v Ljubljani.

Zato smo tisti večer zelo zgodaj povečerjali, hčerka je z možem odšla na slovesno prireditev, malo vnukinjo smo zgodaj odnesli v posteljo, midva z ženo pa sva sedla k televizorju. Pozorno sva spremljala celoten program in na koncu oba ugotovila, da imava od sreče solzne oči. Velikokrat sem se pozneje vprašal, koliko Slovencev je v tem trenutku jokalo od sreče in trepetalo v bojazni, kaj nam bodo prinesli naslednji dnevi. Tisti večer sva dolgo bedela pred televizorjem in se pogovarjala o pravkar končanem prenosu slovesnosti in ustoličenju slovenske samostjnosti. Žena me je zaskrbljena vprašala: ” Ti, kaj misliš, kako bo na dogodke odreagiral Beograd in JLA?” Jaz sem ji odgovoril: ” Ne obremenjuj se žena, odgovor bo kmalu prišel ! “.Ker sem bil poslan na zavod za zaposlovanje in nisem hodil v službo, sem do pozno v noč gledal televizor, zato sem zjutraj vedno “malo potegnil”. Tisto jutro pa me je žena zbudila rekoč: ” Tone, ali slišiš hrumenje tankov?”, ves nejevolen zaradi kratkega spanca, sem ji kar malo jezen odbrusil: ” Daj, daj žena, ti pa ravno veš kakšen hrup delajo tanki!” in ko je ona vztrajala pri svojem, sem le vstal izpostelje in šel ves kremežljav pogledati na balkon, kaj se dogaja zunaj in glej ga hudiča, res so se iz smeri Toškega čela po Kamnogoriški cesti vozili tanki v smeri Celovške ceste.

Ko tako gledam tanke in premišjujem o tem, da JLA res ni izgubljala veliko časa, da ” zaščiti državne meje”, pozvoni telefon in predsednik KS me obvesti, da so ga klicali iz občine, naj pride takoj v KS, ker bo kurir prinesel pozive, zato me je poprosil, če mu lahko pridem pomagati, da bova aktivirala našo kurirsko službo.

Samo toliko sem počakal, da je zadnji tank odpeljal mimo, nato sem preko iste ceste zdrvel v KS. Predsednik me je prosil, naj mu pomagam poklicati kurirje, da bodo raznosili pozive za pripadnike rezervne sestave, ki živijo na našem terenu. Ko je občinski kurir prinesel okoli 25 pozivov sem jih pričel zlagati po smereh, po katerih jih bodo kurirji raznosili in glej ga spaka, med šopom, ki sem ga držal v roki je bil tudi moj poziv.

Pokličem predsednika, ki je v drugi sobi z nekom govoril po telefonu in mu rečem: ” Marjan, žal mi je, vendar te moram zapustiti.”

Predsednik me je ves užaljen vprašal, če ga mislim v tako težkem trenutku pustiti na cedilu. Pokazal sem mu svoj poziv in dejal, da moram čimprej na mobilizacijsko zbirališče svoje enote.

Stekel sem domov, se napol oblekel v vojaško uniformo, zgrabil nahrbtnik in prosil ženo, da me pelje na mobilizacijsko zbirališče.

Ko sva zavila na Celovško cesto sva šele dejansko ugotovila, da se po cesti zaradi blokad ne da voziti.

Izstopil sem iz vozila in se peš napotil naprej. Po nekaj sto metrih me je zaustavil policist in od mene zahteval dokumente rekoč: ” Kam si pa ti namenjen? “. Vprašanje me je prvi trenutek precej zmedlo, ko sem pa zajel sapo sem z jeznim tonom odgovoril: ” Kaj sprašuješ neumnosti, saj veš, da se je pričela vojna! “Na mobilizacijsko mesto sem prišel med prvimi in po prihodu mojega poveljnika odreda ter operativnega častnika, smo takoj pričeli izvajati prve ukrepe za zavarovanje mobilizacijskega zbiralašča in sprejem ljudi ter vozil, ki so bila tudi vpoklicana. Ker oborožitve še ni bilo na MZ, sva se s poveljnikom Branetom dogovorila, da kot častnik za varnostne zadeve z dvema pripadnikoma in voznikom kombija poškušam skozi blokade priti na drugo stran Ljubljane, kjer smo imeli v skladišču spravljenega nekaj orožja. Dobil sem 6 nemških šmajserjev, 720 nabojev in nekaj pištol, vse to smoskozi goste cestne zapore in prevrnjena vozila končno dostavili našim stražarjem na mobilizacijsko zbirališče enote.

To in nekaj deset pušk (mauseric) je bilo naša začetna oborožitev. Odred je bil ob 18,00 uri popolnjen z 105 pripadniki rezervne sestave TO in nekaj prostovoljci.

Napetost je rasla iz ure v uro, informacije so v poveljstvo prihajale prepočasi in z zamudo. Ker smo se hitro organizirali in zavarovali ter razporedili naše enote na položaje, sem že popoldan dobil sporočilo, da so naši fantje iz 1. čete prijeli sumljivo moško osebo, ki je v gozdu za njihovimi položaji “nabirala borovnice”.

Osumljenca za katerega sem ugotovil, da je bil rojen v Novi Gradiški, sem varnostno “obdelal” in po zaslišanju predal policistom v nadaljno obravnavo.

Končno smo dobili prvo pošiljko pravega orožja PAP in AP domače proizvodnje, pa tudi Nt topove in MM-82 mm.

Kar strmel sem, kako je fantom raslo samozaupanje in njihova pripravljenost za boj. Čeprav je bilo poveljstvo odreda organizirano v prostorih KS, nad gostinskim lokalom, nismo imeli pretiranega dela s pijančevanjem.

Naši fantje so s kap in uniform takoj, ko so se malo organizirali, pometali vse zvezde, čine in druge oznake, ki so jih spominjale na JA. Osebno sem protestiral rekoč: ” kakšna vojska pa smo, če bomo hodili na okoli brez činov in ustreznih oznak, ki so potrebne po mednarodnem vojaškem in vojnem pravu ! “. Zato smo se na sestanku našega poveljstva dogovorili, da pošljemo kurirja na občinski štab TO in zahteva slovensko zastavo in trak v obliki slovenske trobojnice, ki smo si ga nato pripenjali na uniforme namesto činov in oznak.

K meni je prišel Andrej iz voda MM-82 s prošnjo, če lahko sprejmemo v njegovo enoto brata Petra, ki je pobegnil iz JA, kjer je v Pivki služil kadrovski rok kot poveljnik samohodne haubice.

Ko sem ga vprašal, kje je brat Peter mi ni hotel točno povedati kje se skriva. Dogovorila sva se, da ga bomo ponoči prišli iskati s kombijem in da naj bo pripravljen.

Ob 23 uri smo se s kombijem in oboroženim spremstvom, z nami je bil tudi puškomitralezec Boris, odpeljali po Petra in ko smo se vračali po Celovški, ki je bila samo delno prehodna, sem v križišču pri pošti v Šentvidu, ki je bilo močno osvetljeno, opazil našega šoferja Mirana in “čatota”, kako klečita sredi križišča ob svojem vozilu in z naperjenimi pištolami merita nekam v daljavo. Takoj sem zaukazal vozniku Jožetu, naj malo višje, v temi zaustavi kombi. Naročil sem Petru , da naj se uleže na tla ter s tremi spremljevalci odhitel na pomoč Miranu in Nikotu. Še med tekom sem zavpil mojim spremljevalcem, da naj takoj zavzamejo svoje položaje, ogenj pa naj odprejo le na moje povelje.

Ves zadihan sem iz sence prve hiše pred križiščem, polglasno vprašal: ” Niko, Miran, kaj se dogaja? ” Ni mi bilo treba dolgo čakati na odgovor, zaslišal sem Nikotov glas: ” Tam doli se streljajo in krogle žvižgajo nad najino glavo”. Vprašam: ” Kdo hudiča, pa strelja?” in Niko mi zopet odgovori: ” Ne vem! “. Obema svetujem, naj se takoj umakneta iz osvetljenega križišča v varnejše zavetje temne noči. Komaj izrečem zadnje besede, se oglasi dolg rafal iz puškomitraleza, pogledam na mesto, kjer bi naj bil Boris in z zamudo ugotovim, da stoji na cesti in z dolgimi rafali strelja po Celovški. ” Boris nehaj, na koga streljaš ? ” se zaderem nanj, ker je bil že vse dan nekam napet in me je nenehno ” gnavil ” kdaj se bomo začeli zares streljati. Ne, ni bil nor, samo ” južnakov ni prenesel “. Naslednji dan smo šele ugotovili, da je prvo streljanje prišlo iz “oficirskih blokov”, vse ostalo pa je bila normalna reakcija v pričakovanju, da bo JA napadla iz “kasarne” naše položaje.

Po dveh neprespanih nočeh in negotovih dnevih dobimo v poveljstvo sporočilo, da je od 21 ure dalje sklenjeno premirje z JA v Šentviški vojašnici, vendar naj vse enote ostanejo na svojih položajih do nadaljnega. V primeru izhoda vojakov ali starešin iz vojašnice, naj naše enote delujejo samo v primeru lastne ogroženosti. Vsi pripadniki naj svojo pozornost usmerijo na premikanje osebnih vozil, v katerih se prevažajo specialci JA in diverzanti v civilnih oblekah.

Prve dni vojne se je v poveljstvu oglasila gospa K. in se zanimala, če bi se lahko njen nečak, ki je zastavnik v JA in vodja delavnic za vzdrževanje bivših Titovih vozil, predal TO, ker je trenutno na dopustu z družino, nekje na otoku Krku. Ker ima osebno vozilo z beograjsko registracijo se sam ne upa na pot. Zadevo sem predal naprej, z gospo K. pa sem se dogovoril, da me ponovno pokliče proti večeru.

V torek 2.julija prevzamem dežurstvo v poveljstvu odreda in ob 21,30 uri dobim sporočilo, da se pričakuje preboj tankov iz smeri Vrhnike proti Ljubljani in njihova podpora iz vojašnic JA. Zaukazana je polna bojna pripravljenost vseh naših enot. Čez slabe pol ure pride novo sporočilo: Končajte vse priprave, zavzemite obrambne položaje, če napadejo, nadaljujte borbo do brezpogojne prekinitve ognja. Ukaz izvršite takoj. Do 22,45 ure pošljite kratko poročilo o stanju v enotah in poveljstvih. Sporoča …..

To so bili trenutki živčne napetosti, ko si na položaju dobesedno lahko slišal miško, kot se temu rado reče, vendar ga med vsemi nami ni bilo “teritorialca”, ki bi mu smrdelo iz hlač, ravno obratno, poveljstvo je imelo kar precej dela, da je umirjalo nekatere posameznike, ki so si pretirano želeli streljati na nasprotnika.

Ko sem tako ležal v ” na hitro izdelanem zaklonilniku “, brez čelade in slabo oborožen, me je neki vojak, ki je bil za drevesom blizu mene, prav potihoma vprašal, če me je kaj strah, ko bodo prihrumeli tahki in ko se bodo iz kasarne vsuli ” niški specialci “.

Malo sem pomislil in mu odgovoril, da sedaj ni pravi trenutek za to, da bi človek razmišljal o tem, če ga je strah ampak, da bolj razmišljam o tem, da je dobra dva kilometra za našimi položaji moja družina, žena, hčerki in moja mala vnukinja Patricija in da bom dovolil agresorju, da bo prišel do njih samo preko mojega trupla.

Vojak se je začudil rekoč: ” Madona, ti si pa korajžen!”. Ne, to ni bila hrabrost ” super mena “, to je bila prednost vsakega bojevnika, ki se bori na svoji zemlji, za svoje cilje in ideale, ki ve kaj hoče in kaj zmore, pa čeprav nima primerne opreme in oborožitve.

Naslednji dan, ko je v vojašnico Šentvid priletel helikopter JA, ki je nosil oznake RK smo preko zveze dobili obvestilo, da se v njemu nahaja pogajalec, član predsedstva SFRJ Tuporkovski in da pod nobenim pogojem ne smemo streljati na helikopter. Ko je helikopter pristal na dvorišču, nas je naš opazovalec obvestil, da iz njega nosijo jutaste vreče iz katerih gledajo štruce kruha.

Stvar nam je bila takoj jasna, v vojašnici so vojaki lačni. To sta nam še isti večer potrdila dva vojaka slovenske narodnosti, ki sta po noči na skrivaj preplezala žično ograjo in jima je uspelo pobegniti k nam. Še danes mi v ušesih odzvanjajo besede enega od njih, ki je bil doma nekje s primorskega in me je prosil, če se lahko po telefonu oglasi domačim. Ko je dobil zvezo z očetom mu je dejal: ” Tata, nič več ne skrbi, jaz sem sedaj med svojimi! “

Povedala sta nam, da je kar nekaj fantov poskušalo pobegniti iz vojašnice ter da so oficirji in niški ” specialci ” streljali na vsakogar, ki je hotel pobegniti. Kot je napisal Prešeren ” že brat mori brata – kako strašna slepota je človeka “

Prišlo je sporočilo, da se moram zaradi kadrovskih potreb javiti v poveljstvo brigade, kjer sem dobil nove zadolžitve, poslovil sem se od svojih bojnih tovarišev in se javil na novo dolžnost. Moja prva naloga je bila, da skupaj z načelnikom štaba brigade vrnemo tank JA, ki je bil pred časom zadet na Brezovici pri Ljubljani in odpeljan ” na varno “.

Ko je prišla naša kolona v vojašnico na Vrhniko, nas je tedanji poveljnik najprej dobro ozmirjal rekoč, v kako slabem stanju mu vračamo tank. Ko pa je ugotovil, da je na cevi tanka privarjena še železna plošča, je dobesedno znorel: ” Koja budala je zavarila top , zašto ste to uradili? Jeli znate, da ste sa time uništili top? “, je kar bruhalo iz njega. Midva z načelnikom pa sva se lepo dopolnjevala in veselila, da je sedaj prišel pravi trenutek, ko mu bova povedala svoje. Na vprašanje, zakaj mu vračamo razbiti tank, sem ga opozoril, da naj bo srečen, da smo mu ga sploh vrnili. Na vprašanje, zakaj je zavarjena cev na topu, ( zavarjena je bila zato, ker je v cevi ostala neeksplodirana granata) mu je načelnik, seveda v šali dejal, da verjetno zaradi tega, da v cev ne bi padal dež, zadni odgovor, ki ga je pa dobesedno vrgel iz tira je bil, da top s tem, ko so nanj navarili ploščo še ni uničen, če njegovi mehaniki odrežejo cca 30 cm topa, bo lahko še vedno streljal.

Ne boste verjeli imeli smo tudi prave smrtne žrtva, ne na tisoče kot bi nekdo od vojne pričakova, pa vendar pomeni za vsakega posameznika in njegove sorodnike smrt padlega sina veliko katastrofo, pa naj bo izzvana v boju na bojišču ali kot posledica nesreče. Določili so me, da vodim žalni protokol za padlim Draženom, ki je bil vesel in dobrosrčen fant, ves srečen, ko se je po izteku vojaškega služenja v JA, lahko takoj priključil enotam TO.Veliko je bilo dogodkov in aktivnosti v tem našem kratkem, pravem vojnem času, veliko teh bi lahko opisal tudi jaz, vendar želim besedico ali dve posvetiti tudi vsem tistim ” civilistom “, ki so nampripadnikom TO stali ob strani vse dni, ko smo bili na položajih ali na počitku. Zanje smo bili ” naša vojska ” kot so nas radi klicali.

Bila je nedelja, dežurni me je zbudil rekoč: ” Tone, če hočeš dobiti kavo, se podvizaj “. Verjetno sem ga prav butasto pogledal, ko sem dejal: ” Kakšno kavo, saj je danes gostilna zaprta! “. Ne, kave v gostilni danes res ne boš dobil, vendar so jo krajani prinesli na okensko polico, že navsezgodaj”. Isto nedeljo smo od neke krajanke dobili za kosilo veliko skledo krompirjeve salate ter nekaj deset komadov dunajskih zrezkov.

Nekaj dni pred tem, me je v poveljstvu iskal nekdanji sodelavec Janez, ko sem prišel pred zgradbo poveljstva, mi je v roke porinil velik zavitek, popolnoma novih, moških bombažnih nogavic rekoč: ” Na, to bodo potrebovali naši fantje, če jih bodo ožulili čevlji! “. Zahvalil sem se Janezu za darilo z “ofucano” frazo ” saj ni bilo potrebno”, ter odnesel zavoj našemu ” doku “.

Imeli smo zelo dobrega in prizadevnega doktorja, ki je poleg nudenja prve medicinske pomoči bolnim in ranjenih pripadnikom, organiziral tudi obvezno tuširanje. To je izgledalo takole:

V zaprt kombi je njegov pomočnik za sanitetne zadeve, montiral gasilsko ročno brizgalko na tla kombija postavil gumeno preprogo, nanjo plastični stol, zraven pa je 200 l posodo z vodo, ko je vozilo prišlo na teren, so se ” teritorijalci ” postavili v vrsto, eden je stopil v kombi, se slekel do golega in vsedel na stol. Voznik kombija je črpal vodo s črpalko, doktorjev pomočnik pa je z velikim zadovoljstvo oprhal vsakega vojaka, saj se jim je to tudi prileglo, ravno tega leta je bila v tem času res ” pasja vročina “. Bili smo oprhani in ohlajeni in tudi nasmejali smo se na ta račun.

Tone Jan