Naše združenje je postavilo in odkrilo spominsko obeležje TAJNO SKLADIŠČE na družinski hiši družine DEBELAK. V nadaljevanju posredujemo govor predsednika združenja dr. Igorja POTOČNIKA.
Otvoritveni govor predsednika:
Spoštovani Mišo, prijatelj, soborec, veteran, spoštovana družina Debelak, g. župan, soborci, spoštovani gostje,
ob trenutkih kot je današnji se z naježeno kožo spominjamo dogodkov več kot 30 let nazaj. Vojna bo, vojna je, nam je vsem odmevalo v mislih, ki si jih nihče ni upal prav zares na glas izgovoriti. Vojna je nekaj, kar se dogaja drugim, daleč stran od nas. In sanje so se hitro razblinile – dogaja se nam, zdaj se dogaja.
Za Miša (Miroslava Debelaka) ni bilo nobene dileme: kot profesionalni pripadnik TO se je v polni meri in še več angažiral na nalogah, ki so mu bile zaupane. Nikdar ni spraševal za čas porabljen izven rednega delovnega časa, ali je to delovni ali nedelovni dan, podnevi ali ponoči – Mišo odmora ni poznal. Vendar se njegovo poistovetenje s stoletno željo slovenskega naroda po samostojni in neodvisni državi s tem ni končalo. V to zgodbo je v celoti vpletel tudi svojo družino. Svoj dom je dal na razpolago za tajno skladiščenje orožja TO. O morebitnih posledicah takega dejanja Mišo in vsi njegovi niti niso razmišljali – iskrena želja pomagati na kakršenkoli način pri vseslovenskem projektu je premagala vse morebitne pomisleke.
Star pregovor pravi, da krogla in medalja nikoli ne zadeneta pravega. Pri prvem delu te misli nas zmrazi do kosti – ena žrtev je ena preveč. Drugi del misli pa je bolj vezan na skromnost posameznika ali posameznikov. In Mišo je med njimi, nikoli ni nič pričakoval za vse, kar je naredil, da lahko danes živimo v neodvisni Sloveniji, govorimo slovensko in da, nenazadnje, danes stojimo pred njegovim domovanjem, da izrazimo spoštovanje in priznanje ne samo njemu, našemu soborcu in veteranu, ampak družini Debelak. Tri desetletja je trajalo, da je Mišo prejel najvišje državno odlikovanje za svoj prispevek, ki ga v svoji skromnosti niti ni pričakoval. In podobno je s spominskim obeležjem na družinski hiši Debelakovih v Kresnicah. Družina Debelak ne pričakuje ničesar, nobene zahvale ali priznanja, naredili so, kar je bilo treba narediti, brez kalkulacij in pričakovanj.
Veterani mesta Ljubljana si ne želimo in ne moremo lastiti pravice, da izražamo priznanje in zahvalo (za to so drugi v naši državi) – od srca pa izražamo spoštovanje in poklon do dejanj, ki so bila nesebično storjena v času in na način, ko je bilo to najbolj potrebno. Tako ali drugače smo bili vsi vključeni v vseslovenski projekt, družina Debelak je na razpolago dala vse, kar je imela, v materialnem in nematerialnem smislu.
Spominska tabla na hiši Debelakovih v Kresnicah naj bo živ in trajen spomin na dogodke v času našega osamosvajanja, izraz spoštovanja do dejanj družine Debelak v tistem času, da se ne bo pozabilo. Naj bo tudi opomin mlajšim generacijam – naj se ne ponovi, nikoli več. Čuvajmo kar imamo in nam je sveto, nedotakljivo in naše.
In za konec še pesnikova misel:
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – GLAVNA.
(Tone Pavček)