Spomin na dogodek na Vrhniki – dne 4. 7. 1991


Uvod

Pisni prispevek za zgodovino o vojni za osamosvojitev Slovenije leta 1991.

Za nekatere ta naša vojna seveda ni bila prava vojna – ker je premalo tekla kri in je bilo premalo mrtvih in ranjenih.
No, seveda s tem niso mislili svoje krvi in niti svojih mrtvih sinov, bratov in očetov.
Tudi razrušenega in požganega ni bilo skoraj nič –seveda s tem niso mislili na svoje
hiše. Mogoče bo ta moj opis dogajanja v enem od vročih julijskih dni leta 1991 kaj pomagal k sliki takratnih dogodkov.

Vsakdo od aktivnih udeležencev – miličnikov in pripadnikov TO (še posebej tisti, ki smo nosili orožje , ga uporabili ali bili to pripravljeni storiti ) je na svojem mestu v tistih trenutkih – ne glede na posledice za njega in njegovo družino storil vse , da se je za našo Domovino izteklo tako srečno in s tako malo krvi.
Največja višina našega vložka v tej krvavi zgodbi, ki se je imela v kratkem odigrati pa je bila za vse enaka.
Vsako prisvajanje česarkoli, bi se nam takrat zdelo zavrženo in v smislu slabitve celotne moči naše slovenske vojske in Milice obsojanja vredno dejanje.
Nihče od nas Miličnikov in TO-jevcev tudi ni špekuliral, koliko in kakšno korist bo imel od tega.
Takrat smo bili vsi na isti strani saj nas je politika razdvojila in sprla šele kasneje.

Dogajanje dne 4. 7. 1991 sem opisal deloma na podlagi zapiskov, deloma na podlagi spomina, vendar mislim, da je – razen možnih manjših napak v sosledjih in opisih, opisano verodostojno.

Nekatere dogodke sem si zaradi pomembnosti in nevarnosti zapomnil – v vseh podrobnostih.

Sprva sem v tekstu hotel (kot nekakšno varovalko ) uporabljati tudi besede » po mojem spominu«, »po mojem mnenju«, »mislim da« ali »spominjam se«, vendar bi to samo obremenjevalo vsebino in sem jih zato brisal, čeprav za nekatere dogodke zaradi časovne odmaknjenosti, kljub trudu ne morem z največjo gotovostjo trditi, da so
opisani točno tako, kot so se zgodili.
Kljub temu , da mi bo kdo očital netočnosti sem se odločil, da se tem »balastnim« izrazom izognem.

Pisno poročilo o tem je bilo dne 4. julija 1991 poslano na 5. PŠTO (Pokrajinski štab Teritorialne obrambe) Ljubljana, vendar vsekakor ne s takimi podrobnostmi.
Po dobrih dvajsetih letih pa bi bila vsekakor zanimiva primerjava med obema mojima dokumentoma.

Resničnost dogodka in mojih navedb lahko potrdi takratni načelnik 51. ObmŠTO (Območnega štaba Teritorialne obrambe) major Franc Kunovar ali njegov pomočnik major Rado Senčur oziroma moje poročilo, ki se verjetno nahaja v arhivih MORS-a.

Opis dogodka v katerem sem bil dne 4. 7. 1991 udeležen na Vrhniki

Tisti dan dopoldne sem zgodaj zjutraj od poveljnika 51. ObmŠTO Ljubljana (majorja Urbanca ) prejel ukaz, da kot načelnik inženirije ,očistim – sprostim cestne ovire (predvsem glede zagotovitve varnosti zaradi MES – minsko eksplozivna sredstva) na avtocesti Ljubljana –Vrhnika za potrebe proste vrnitve tankovske kolone JA iz Brnika.

V ta namen mi je bilo odobreno avtodvigalo z ekipo delavcev. Z mojim šoferjem sva se odpeljala do mesta, kjer smo bili dogovorjeni z ekipo avtodvigala.
Od stavbe Smelta za Bežigradom, kjer smo se dobili, smo se peljali po AC (avtocesti) do barikade (ovire) pri paviljonu na Brezovici, kjer je bila ovira sestavljena iz velikega kupa gramoza in kovinskih španskih jezdecev povezanih z debelo jekleno vrvjo.
Preden je avtodvigalo kovinsko oviro umaknilo na rob cestišča, sem preveril, če ni v kupu gramoza ostala še kakšna protitankovska mina ali kakšno drugo minskoeksplozivno sredstvo.

_____________________________

Pripomba oz. dopolnitev majorja Bojana Mikuša iz 51. ObmŠTO:

Ovire so bile postavljene na AC v času moje prisotnosti. Zraven so bili še kamioni z okroglim peskom granulacije do cca 5 cm. Po mojem odhodu z Brezovice so dobili signal, da pesek posujejo zaradi tankov, ki bi spodrsavali na pesku.
______________________________

Kontrolo in odstranjevanje morebitnih ovir na AC smo nadaljevali do cestninske postaje Vrhnika.
S tem naj bi bila moja naloga opravljena, saj Vrhnika ni več spadala pod območje mojega 51. štaba. Avtodvigalo sem zato odslovil in poslal v Ljubljano.

Takrat pa sem se odločil (ker smo bili od Vrhnike oddaljeni komaj nekaj sto metrov), da si kot minerec ogledam še njihove protitankovske ovire. Pač, kot bi rekel oz. pojasnil mojo samoiniciativno odločitev – profesionalna deformacija minerca – inženirca.

In tu se jedro zgodbe pravzaprav začne.

Vrhniška barikada v smeri proti Ljubljani se je nahajala v križišču magistralne ceste Vrhnika – Ljubljana in odcepu proti AC. Slabih sto metrov od barikade proti centru Vrhnike sta dve bencinski črpalki.
Sama barikada je bila sestavljena iz kamionov in avtobusov – nesimetrično razporejenih po celem križišču, tako da so že s svojo postavitvijo preprečevali prehod vozil. Ob vozilih in pod njimi so bile postavljene protitankovske
antimagnetne mine (20-30 PTM).

To so bile protitankovske antimagnetne mine št. 3 (PTM-A3).
Ena taka mina ima cca. 6 kg TNT. (z litim in stisnjenim trotilom ter tremi plastičnimi vžigalniki.
Vžigalniki pri teh minah so razporejeni (na zgornji ploskvi mine) v takih pozicijah, da je možnost aktiviranja čim večja. V mino so vžigalniki vstavljeni z navojem, tako da je vsaka mina »oborožena« s po tremi takimi vžigalniki. Mina se aktivira, ko se plastični vžigalnik pod določeno silo stre (začne drobiti), aktivira se inicialni eksploziv, ki povzroči eksplozijo telesa mine, narejenega iz trotila. Sila, ki je potrebna, da se tak vžigalnik aktivira, je vsekakor večkratno manjša kot pri kakšni kovinski PTM (protitankovski mini), kjer je za vbočenje pokrova mine (da se aktivira mehanski vžigalnik), potrebno cca 70-80 kg.
Ocenjujem , da je za to potrebna sila, kot bi z rokama prelomil debelejši kemični svinčnik in nič več.

Ko sem si to barikado kot profesionalec ogledoval, sem opazil eno od teh tankovskih min, skoraj popolnoma zakrito s kolesom avtobusa, kako ji podvozje avtobusa s končnikom krmilnega mehanizma krivi enega od treh črnih plastičnih
vžigalnikov na njej. Vžigalnik je bil zaradi pritiska podvozja že nagnjen za nekaj centimetrov iz vertikale.
Izpostavljenost te PT mine soncu in hudi poletni vročini je namreč povzročila, da se je vsa plastika in verjetno tudi eksploziv mine omehčal kot maslo in tako dopustil deformacije oblike ne da bi se pri tem strl vžigalnik.
Avtobus je na vžigalnik mine pritiskal zaradi spuščene gume na kolesu. Kasneje sem slišal , da so Vrhničani nekaj dni prej doživeli letalski napad JA.
Preluknjana in spuščena guma na avtobusu je bila ena od posledic.

V tistem trenutku sem odrevenel, lasje so mi šli pokonci in skozi možgane so mi švignile vse možnosti, kaj se lahko vsak trenutek zgodi – samo vetrc, samo droben vrabec, ki se usede na avtobus, bi lahko prekoračil kritično težo, potrebno za aktiviranja tega vžigalnika, ki bi z aktiviranjem mine sprožil serijske detonacije ostalih dvajset ali trideset PTM pod nastavljenimi vozili in z njihovimi z razstreljenimi deli vozil vred tudi možno posledično eksplozijo in uničenje dveh bencinskih črpalk sredi Vrhnike.
Da je mina počakala toliko časa, da smo jo odkrili, se mi še zdaj zdi čudež.

______________________________

Opomba : Minerci imamo do min in eksploziva
privzgojen drugačen – bolj oseben odnos – kot dva nasprotnika, ki se dobro
poznata , ki stalno iščeta slabosti eden pri drugem in se njuno srečanje vedno
konča z uničenjem enega od njiju .Tukaj ne sme biti prostora za strah .
______________________________

Pred očmi sem imel tudi bežno informacijo, ki sem jo slišal malo pred tem, da naj bi vsak trenutek v Vrhniško kasarno mimo te ovire prišlo večje število staršev vojakov, ki so iz vse Jugoslavije, skupaj z novinarji, prišli obiskat svoje otroke- vojaške obveznike JA v kasarno Vrhnika.

Trdno sem se odločil, da bom samoiniciativno prevzel poveljniško odgovornost in storil vse, da preprečim možno tragedijo in zaščitim varnost in življenja ljudi, ne glede na posledice zame in ne glede na to, da Vrhnika ne spada pod
51. ObmŠTO.

Niti sanjalo pa se mi ni in niti za trenutek nisem pomislil , kako bom v popolnoma tujem okolju in vsem našim vrhniškim teritorialcem popolnoma nepoznan, to sploh uspel speljati, saj bi se lahko to zame zaradi morebitnega spleta okoliščin tudi neugodno končalo.

Toda, ko sem s to akcijo začel, je vse steklo gladko, samoumevno in brez problemov, kot da bi to bilo že napisano v naših vojaških priročnikih in stokrat ponovljeno na vojaških vajah.

Čas me je priganjal, saj so se dogodki odvijali bliskovito in ni bilo časa, da bi kakorkoli okleval ali storil napako.
Samo še priučeni avtomatizem, brez obzira na druge dejavnike in vplive.

Takoj po odkritju te nevarnosti, sem se v skladu s pravili in smernicami KTZ (kontrolno tehnične zaščite), ki so nam bile vcepljene v destletjih vojaških izobraževanj in urjenj odločil, da ne bom okleval niti trenutek in sem zato sprožil ukrepe, za katere sem smatral, da so potrebni za preprečitev hudih posledic:

  • popolna prepoved prometa pešcev in kolesarjev po pločniku mimo barikade,
  • evakuacija stanovalcev iz najbližjih objektov (stanovanjski blok in stanovanjske stavbe),
  • poziv medicinskim reševalnim službam iz Ljubljane,
  • poziv za pripravljenost gasilcev za predvideno kasnejšo razorožitev min ter
  • eventuelnim uničenjem poškodovane mine na kraju samem.ličnike.

Za realizacijo smo se dogovorili skupaj z miličniki in teritorialci.
Za izselitev stanovalcev iz najbližjih objektov sem zadolžil mi

Takrat sem bil na tem majhnem rajonu, po vojaškem činu najvišji v svoji vojaško strokovni izobrazbi, tako da s strokovnostjo in avtoriteto, kot poveljujoči v tej akciji, nisem imel težav in sem lahko dobro sodeloval z vsemi.

V tistih trenutkih sem bil obveščen, da je iz smeri AC pravkar začela prihajati množica staršev in novinarjev. Pripeljali so se z avtobusi. Obisk staršev in njihov transport je organiziral in vodil mednarodni RK.
Avtobuse so parkirali na AC pred uvozom Vrhnika in se peš približevali križišču na Vrhniki, kjer je bila barikada.
Ocenil sem, da je bilo v tej skupini več kot štiristo ljudi.
______________________________
Pripomba oz. dopolnitev – Stane Leskovšek, komandant I. bataljona oz. 1. čete Posebne enote milice (ljubljanski PEM) :

Vesel sem še posebej, ker sem dobil informacije o dogodku iz prve roke. Mi smo zavarovali kontingente prihajajočih staršev od Zidanega mosta do namembnih lokacij in kasarn vojačkov, ki niso vedeli, kaj se dogaja. Njihovi starši so v bivših republikah nehote naredili ogromno reklamo našemu osamosvajanju.

Tako,kot se je trudil Lunder s svojimi inženirci,pa ostali teritorialci,da bi prišli starši do svojih otrok,so se tudi miličniki. Vseskozi moj soimenjak to pudarja. V vsakem avtobusu staršev vojakov so bili vojaški oficirji JA ali policijski jugo starešine. Z njimi smo imeli največ problemov. Starši so bili veseli vsakeka našega koraka v smeri izvajanja njihovega varovanja. Predvsem matere so samo čustveno in nepolitično delovale. Do sedaj še nisem zasledil (tudi ne v naših in tujih medijih nasprotnega mnenja in komentarjev), da je bil kdorkoli maltretiran na kontrolnih točkah in ob barikadah. Matere so povedale svoje. Spomnim se tudi enega starega ata, s šajkačo in sicer v srbskih oblačilih. Ko je jugo oficir kompliciral in že sramotno nastopil proti slovenski osamosvojitvi, je atek rekel meni:«Sine, ne slušaj budalo,mi želimo posjetu,želimo vidjeti sina na odsluženju vojnog roka,ne treba nam rat«. Gre za življenske zgodbe. Zadovoljen sem,da so vsi prišli v stik s sinovi,da so ti odšli in nam ne predstavljali barier. Tudi vsem tistim hvala,ki so pobegnili iz vojašnic in smo jih iz Gospodarskega razstavišča pospremili pemovci na vlake in jim odprli pot domov. Na žalost je mnogo teh fantov končalo na bojiščih v Bosni in Hercegovini,na Hrvaškem in Kosovu. 

Z Miho Butaro sva skupno načrtovala vse aktivnosti v okviru MSNZ in v času vojne. V uvodu si napisal vse. Ni pomembna uniforma, ki smo jo nosili, ali sem bil jaz miličnik, ti teritorialec. Eden brez drugega je enako nič in ostali bi brez glav. Nekateri bi gnili v zaporih in kaj bi bilo z našimi družinami? Mi takrat nismo razmišljali o negativnih posledicah. Taki kot smo bili, smo še danes. Res je, da vsi ne, ker so nas zaradi višjih ciljev po osamosvajanju razdvojili po zaslugi sporov med Krkovičem in Beznikom. V Ljubljani se nikoli nismo prepirali in smo še danes družinski prijatelji z najbolj izpostavljenimi osebami takratnega časa. To je šlo tudi v nos posameznikom, ki so me zaradi »prevelikega« prijateljevanja s teritorialci, v policiji porivali v kot. Kljub temu sem prejel najvišje državno odlikovanje in se predčasno upokojil. Ni mi žal,da so me »šibali« zaradi teritorialcev in bom vedno stal za naše skupno dobro.

Prepričan sem, da se tvoj spomin nanaša še na mnoge druge lokacije in situacije, ki si jih reševal in v njih sodeloval. Prav vesel bi bil, če jih lahko opišeš meni. Morda si jih že objavil. O teh časih pišem knjigo, moji fantje iz PEM v Mariboru brošuro, za katero sem že napisal uvodno besedilo. Moramo zapisati in to večkrat in stalno ponavljati, da ne bo spomin zbledel in da ne bo 1000 letni boj za domovino pozabljen.

Tvoje delo je bilo veliko. Dimenzije najbrž nisi takrat prepoznal, čeprav si vedel, da je marsikaj odvisno od tvoje spretnosti, znanja, strokovnosti in poguma. Slaba dobrodošlica staršem bi bila kakršna koli eksplozija na bivših blokadnih mestih, da ne govorim o žrtvah. Tudi ti bi lahko bil žrtev, kot jaz in moji miličniki, če ne bi opravil dela tako, kot ti je bilo ukazano in v skladu s stroko. Zahvaljujem se ti za tvoj prispevek k osamosvajanju, kot tudi za tvoj pisni material.
______________________________

Pohitel sem jim nasproti , da bi jim preprečil približevanje naši barikadi.
Pojasnil sem jim, da jim ne dovoljujem prehoda in da jim ga odločno prepovedujem ter preprečujem, ter pojasnil vzrok za to.

Spremljajočim novinarjem (mislim, da je bilo med njimi precej tujih), je bilo to dogajanje in ta »akcija« vsekakor dobrodošla zgodba in so z velikim zanimanjem spremljali in snemali dogodek.
Ti posnetki so se še isti dan pojavili na naši in na tujih svetovnih televizijah.

Med prihajajočimi starši in novinarji je bil v prvih vrstah, kot spremljevalec, tudi starejši,sivolasi, uniformirani aktivni polkovnik JA iz Beograda, ki se je seveda takoj odločno postavil proti meni – mi protestiral in izjavil, da je omenjena prepoved neumestna in pretirana, nevarnost pa izmišljena zato, da oni ne bi videli kakšne naše »vojne tajne«.
Potem je odnehal, ker se po tem, ko sem mu v kratkem besednem »duelu« brezuspešno skušal pojasniti resnost zadeve nisem imel več časa in namena ukvarjati z njim, saj je iz ozadja pritiskala množica ljudi, ki je želela naprej.

Dal sem strogo navodilo, da mi je nato cela kolona staršev in novinarjev pozorno sledila (očitno sem bil dovolj prepričljiv), ko sem jih v smeri kasarne v gosjem redu vodil po travniku »uzvodno«, tik ob vodni strugi, čim dlje od barikade – do dvorišča prvih stanovanjskih hiš.

Ko smo s travnika prišli do dvorišč in nato do asfaltne ceste, sem kolono spremljal s pogledom pri prehodu čez cesto.

Nenadoma sem od nekod zaslišal glasna opozorila, da sta dva italijanska novinarja, za mojim hrbtom neopazno zapustila kolono in se po pločniku mirno odpravila proti barikadi.

Od mene sta bila oddaljena že slabih sto metrov in kljub večkratnim glasnim opozorilom oz. mojemu ostremu ukazu in večkratnim opozorilom, da naj se ustavita in vrneta, tega nista upoštevala.
Da bi ju dohitel in sam ustavil, pa zaradi varnosti in bližine minskega polja, ni bilo več mogoče.

V tem trenutku mi je ostalo samo še to, da hitro repetiram svoj AK 47 in ju ustavim z enim opozorilnim strelom v zrak.
Seveda sta to takoj razumela, se zelo hitro vrnila in vljudno opravičevala, da sta pač novinarja in da bi rada samo od blizu videla in za njun časopis poslikala poškodovano mino in celotno barikado.

Zakaj sem ju tako ustavil?
Na PT minskem polju, ki smo ga imeli v Savljah (pri Šentvidu), je v tem obdobju prišlo do nesreče, ko sta dve ženski srbske narodnosti , namenjeni v službo v kasarno JA v Šentvidu, zaradi neupoštevanja ustne prepovedi našega stražarja zapeljali na minsko polje in bili težko poškodovani.
Če bi stražar takrat opozorilno streljal, bi bilo verjetno drugače.
Ko je njun avto zapeljal na prvo protitankovsko mino ga je eksplozija skoraj raztrgala na dva dela in vrgla čez voz na drugo mino, ki pa se na njuno srečo ni aktivirala.
Rešilo ju je nekaj centimetrov razlike med podvozjem avta in vžigalniki protitankovske mine.
Kasneje smo se o takih stvareh večkrat pogovarjali in smo si »strenirali« refleks za take in podobne situacije.

Miličniki in teritorialci so me takoj po oddanem opozorilnem strelu opozorili, da ne bi smel uporabiti strelnega orožja, ker je z Vrhniško kasarno JA sklenjen obojestranski dogovor o neuporabi strelnega orožja.
Njihovo opozorilo sem odločno zavrnil s pojasnilom, da je bilo dejanje nujno potrebno za preprečitev morebitnih človeških žrtev, ter da za vsa dejanja in odločitve na tem območju prevzemam polno vojaško odgovornost.

Kasneje sem iz Vrhnike po telefonu poklical mojega načelnika 51. ObmŠTO majorja Kunovar Franca in mu pojasnil situacijo.
Kot moj nadrejeni častnik se je strinjal, da do prejema nadaljnih povelj nadaljujem nalogo v zvezi s poškodovano mino. Obvestil sem ga tudi, da je po pravilih KTZ najverjetnejša in za ljudi najvarnejša možnost za eliminacijo poškodovane mine njeno uničenje na kraju samem (torej razstrelitev z eksplozivom), ne glede na posledice za materialna sredstva, ki bi jih sicer prej zaščitili v okviru danih možnosti.
Predlagal sem mu, da bom to storil takoj, ko dobim povelje za izvršitev.

Major Kunovar me je v vseh mojih postopkih in odločitvah podprl in se strinjal, da še naprej vodim to akcijo.

Zaradi nevarnosti verižnih eksplozij, so Vrhničani to minsko polje nato izpraznili in mine smo razorožili.
Mine sem razorožil skupaj s po mojem spominu tremi Vrhniškimi teritorialci, pod grožnjo nenadne eksplozije, saj so bile mine zaradi poletne vročine zelo neugodne za razorožitev.

Navoji vžigalnikov v minah so bili zaradi vročine in verjetno tudi prahu kot zapečeni
in nekateri vžigalniki že trdi za odvijanje.
Ob malo močnejšem obračanju, bi se zaradi naloma detonatorja aktiviral inicialni eksploziv, povzročil eksplozijo in posledično tudi verižno eksplozijo vseh min na tem mestu.

Fantje, s katerimi smo mine razorožili so bili pogumni, čeprav je bilo takrat za sprostitev potrebno tudi malo humorja – češ , da v primeru neuspeha ne bomo vedeli, kdo od nas štirih je naredil napako.

Eksploziv in inicialna sredstva smo shranili ločeno in vrhniški teritorialci so organizirali stražo.

Iz mojega štaba so mi kasneje ukazali, da je moja naloga končana in da naj se vrnem v Ljubljano.
Popoldne istega dne so specialci milice iz Ljubljane z napihljivo blazino dvignili avtobus in odstranili poškodovano mino.

Brez pomoči vrhniških teritorialcev in miličnikov pa nikakor ne bi speljal cele zadeve in si zato niti najmanj ne lastim kakšnih posebnih zaslug.
Zasluge za uspešno akcijo gredo predvsem njim. Vsak je storil to, kar je bilo v tistem trenutku potrebno in za kar je bil izurjen in določen.
Predlagam, da bi domovina tistim trem TO-jevcem, ki so razoroževali mine za to dala tudi pohvalo.

Opis izvedbe ukaza sprostitve PT ovir in vsa kasnejša dogajanja v zvezi s tem na Vrhniki, sem na ukaz poveljnika 51. ObmŠTO majorja Urbanca še isti večer, kot poročilo, diktiral naši tajnici v štabu, ki ga je natipkala še za 5. PŠTO.
To poročilo je bilo z vojaškim kurirjem takoj poslano na PŠTO.

O teh dogodkih so me kasneje (čez nekaj mesecev) dodatno, podrobno spraševali tudi moji kolegi iz štaba, vendar se je s tem tudi vse končalo.

______________________________
Pripomba oz. dopolnitev majorja Franca Koširja iz 53.ObmŠTO:Tvoje ravnanje potrjuje ugotovitve mnogih, ki smo aktivno sodelovali v procesu osamosvojitve, da smo bili Teritorialci visoko usposobljeni in motivirani.
Takrat se je izkazalo, da se nismo zaman usposabljali na vojaških vajah, štabnih urjenjih in specialističnih usposabljanjih, kamor spada tudi inženirija.
__________________________________

MORSU sem to poslal z željo, da mogoče lahko to uporabijo kot izkušnjo za naslednje generacije slovenskih inženircev, če bi se znašli v podobni situaciji kot jaz. 

V poročilu poslanem na PŠTO leta 1991 so bili dogodki opisani kronološko in na vojaški način.

To moj opis pa vsebuje tudi moje subjektivne ocene in zaznave, ki dajejo opisu dogodka tudi priljudno in bolj berljivo noto.

Včasih začnem premišljati o različnih možnih scenarijih tega dogodka, ampak to je pač vojna in če nisi dovolj profesionalen in trden, pogoriš.

Kaj bi se z ugledom naše TO in tudi naše domovine zgodilo, če bi prišlo do črnega scenarija, pa nisem maral v vseh letih do sedaj niti enkrat premišljevati. 

Mislim pa, da bi bilo nabolj sram mene, če ne bi storil tega kar sem.  

Dokument sem pred objavo – v vednost in za morebitne pripombe poslal :
Leskovšek Stane, komandant 1. bataljona oz. 1. čete posebne enote milice
(ljubljanske PEM),
polkovnik Franc Kunovar – načelnik 51. ObmŠTO (leta 1991),
polkovnik Peter Zor,
polkovnik Miha Butara,
polkovnik Miloš Šonc,
podpolkovnik Rado Senčur,
major Branko Ajdič,
major Mikuš Bojan,
major Franci Košir,
major Janez Čerin (ZVVS Vrhnika),
stotnik Dušan Levičnik ( po vojni na formacijski dolžnosti s činom majorja).

______________________________

Stotnik Stane Lunder
načelnik inženirije 51. ObmŠTO leta 1991 

Ljubljana, 18. februarja 2013

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja