Delovanje MSNZ v ljubljanski pokrajini

Polkovnik Miha BUTARA – Delovanje MSNZ v pokrajini Ljubljana mesto

(odlomek iz knjige Prelomni čas 1990)

Sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar in sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša

Osemdeseta leta so močno zaznamovala delovanje pripadnikov ljubljanske teritorialne obrambe. Vseskozi močno izpostavljeni najrazličnejšim zveznim pritiskom, ki jih je izvajala Jugoslovanska ljudska armada, smo se upirali na najrazličnejše načine. Predvsem njihovi zahtevi, da se teritorialna obramba mesta Ljubljane podredi armadi in njenemu ljubljanskemu poveljstvu. Čeprav sta vsa obstoječa civilna in vojaška zakonodaja omogočali prevladujočo vlogo strukturi teritorialne obrambe, pa v praksi le ni bilo tako.

V ozadju teh dogajanj so se odvijale velike igre, katerih namen je bil v prvi vrsti ta, da se postopoma podredi slovenska teritorialna obramba in vsrka v sestavo JLA ter tako iztrga vplivu matičnega okolja. Po tem scenariju naj bi ljubljanska teritorialna obramba predstavljala prvo stopnjo na poti do željenega cilja.

Drugi cilj je bil še pomembnejši in usmerjen v osamitev slovenskega političnega vodstva, popolno podreditev Slovenije zvezni državi, kar bi pomenilo blokiranje vseh prizadevanj Slovenije po večji samostojnosti in odhodu iz Jugoslavije.

Ti odnosi so, gledano z našega zornega kota, dosegli vrelišče z razorožitvijo slovenske teritorialne obrambe maja leta 1990. Glavni povod za ta dogajanja in odločitev za izvajanje tega nečednega postopka prav v tem času pa smo videli v uveljavljanju večstrankarskega sistema, večji samostojnosti Republike Slovenije in v rezultatih prvih demokratičnih volitev po 2. svetovni vojni.

Razorožitev teritorialne obrambe

Kot strela z jasnega nas je zadela novica, da je komandant teritorialne obrambe Republike Slovenije general Ivan Hočevar izdal ukaz za razorožitev TO. V njegovem imenu ga je podpisal načelnik OŠTO general Drago Ožbolt. Čeprav je bilo pred tem nečednim dejanjem še več drugih neprijetnih trenutkov, ki smo jih doživeli v preteklem obdobju, le nismo mogli verjeti, da bi do razorožitve tudi v resnici prišlo, in to še brez vednosti republiškega vodstva. Strahoviti pritiski nadrejenih so se vseskozi stopnjevali. Generala Hočevar in Ožbolt sta se zavedala dejstev, da je pomen teritorialne obrambe Ljubljane zaradi njene usposobljenosti in opremljenosti ter pripadnosti slovenskim interesom zelo velik. Zato sta največ pozornosti posvečala prav tej nalogi v Ljubljani. Vse postopke sta izvajala natančno in spretno in zarezala v naše tkivo kakor kirurg s skalpelom.

Predaja orožja, ki je bilo shranjeno zunaj skladišč JLA in je bilo pod njenim nadzorom, je potekala z vednostjo najodgovornejših oseb v štabih za TO. Praviloma so bili v to vključeni komandanti, organi varnosti, pomočniki za zaledje in skladiščniki. Vsi so bili zavezani osebni in kazenski odgovornosti ter zahtevi po molčečnosti. Kljub vsemu pa so informacije o namerah in postopkih razorožitve počasi pricurljale med druge sodelavce, od njih pa tudi v javnost.

Poskusi onemogočanja razorožitve

Posamezniki smo ogorčeni in prizadeti iskali način, da obvestimo odgovorne in širšo javnost o nastalih razmerah in poiščemo način, kako bi se jim uprli. Goreli smo od želje, da preprečimo razorožitev in poskrbimo za to, da TO še bolj navežemo na slovensko republiško vodstvo. Zdi se mi, kot da smo doživeli pravi kolektivni šok. Mnogim, pa tudi meni, so se porajale najrazličnejše misli. Vedeli smo za razorožitev slovenske partizanske vojske leta 1945, za ukinitev enot Maistrovih borcev, izničevanje Maistrovega pomena, pozabe tigrovcev in še mnogih drugih stvari, ki so bile uperjene proti slovenski suverenosti in samostojnosti. Vedeli smo, da je treba nekaj ukreniti, odločno ukrepati. Pričakovali smo odločna reagiranja pristojnih. Tega v prvem trenutku ni bilo enostavno izvesti, saj je prav v teh dneh, lahko govorimo o urah, potekala zamenjava oblasti, kar je sprožalo določeno stopnjo medsebojnega nezaupanja, dogajalo se je, da so bili nekateri dokaj nezaupljivi do naše strukture. Premalo so nas poznali, zato smo naredili vse, kar je bilo v naši moči, da te neprijetne odnose popravimo.

Ker sem bil odgovoren za sodelovanje z zunanjimi dejavniki v mestu in širše, sem takoj, ko sem imel več informacij o aktualnih dogajanjih, skupaj s sekretarjem za obrambo Andrejem Bajtom o tem obvestil ljubljanskega župana Jožeta Strgarja, svetovalca za obrambna vprašanja predsednika republike Bojana Ušeničnika, predsednika komisije za SLO generala Ivana Dolničarja in še več drugih ljudi na odgovornih položajih, ki so lahko vplivali na skupne odločitve.

Sodelovanje z novinarji

Prvega dne razorožitve, ko so komandanti nekaterih pokrajin začeli izpolnjevati ukaz komandanta RŠTO, sem z dodatno prizadevnostjo poskušal blokirati odvoz orožja enot za protispecialna delovanja in še nekaterih drugih, ki so bila shranjena v tako imenovanih občinskih skladiščih. Ker sem bil nemočen in nisem bil zmožen organizirati zakonitega fizičnega blokiranja teh postopkov, sem poklical novinarja ČGP Delo, dolgoletnega pripadnika enot TO, Željka Šepetavca. Na kraj dogajanja je takoj poslal dva novinarja, ki ta naslednji dan v Delu priobčila kritičen članek o premeščanju orožja. Zaradi konspiracije in ker sem vedel za grenke izkušnje, ki jih je imela četverica s procesom JBZT, sem vse stike in kasnejše dokumentirane prenose informacij opravljal zunaj svojega delovnega okolja na različnih lokacijah. Tega dne sem dopoldne iz delovnih prostorov podjetja Novoplesk skupaj z njihovim finančnikom Borisom Debevcem obvestil tudi dežurno ekipo novinarjev Vala 202. Takoj so prišli na eno izmed lokacij, kjer smo imeli skladišče orožja, in sicer v znamenito stavbo Kresija. V kontaktni oddaji v živo so zelo ostro in pronicljivo obravnavali predajo orožja TO občine Center v vojaška skladišča. Temu je sledila spontana reakcija občanov, ki pa ni mogla preprečiti tega dejanja.

Naslednji dan mi je uspelo dobiti znanega novinarja Branka Sobana. Pri Delu je bil odgovoren za spremljanje dogajanj na področju obrambe. Primorec, velik domoljub in izvrsten poznavalec teh zapletenih razmer, se je takoj odzval na povabilo in prišel na razgovor. Širše obrazložitve ni potreboval, dovolj so mu bili verodostojni materialni dokumenti. In te sem mu preskrbel.

Nekaj ur pred najinim srečanjem mi je uspelo v sodelovanju z referentom za usposabljanje v MŠTO majorjem Vojkom Adamičem pridobiti original ukaza o razorožitvi. Ko sem ga fotokopiral, sem ga na nenavaden način posredoval Sobanu. Dobila sva se v mestu in se sprehajajoč v množici ljudi pogovorila. Zatem sva odšla na dvorišče gostilne Figovec in si naročila pivo. Z na videz sproščenim pogovorom sva dajala vtis, kakor da se pogovarjava o vsakdanjih nepomembnih stvareh. Na mojo zahtevo je Soban prepisal celotno besedilo ukaza, in kasneje ga je v daljšem članku z izvrstno vsebinsko obrazložitvijo objavil v sobotni prilogi Dela. Ta članek je odprl oči mnogim nejevernim Tomažem in jim do potankosti predstavil pomen razorožitve za slovensko suverenost.

Odločno ukrepanje

Pričakovali smo resnejše ukrepanje predstavnikov slovenske oblasti in njihovo zahtevo po ustavitvi vseh razorožitvenih postopkov. Neizmerno zadovoljstvo nas je prevzelo, ko smo sprejeli faks republiškega sekretarja za obrambo Janeza Janše, ki je kratko in jasno prepovedal predajo orožja pod nadzorom sekretariatov za obrambo občin in vsakršno premeščanje iz skladišč teritorialne obrambe v skladišča JLA. To nam je dalo novo vzpodbudo in okrepilo našo pripravljenost, da z vso odgovornostjo prevzamemo nase obveznosti do zaščite interesov Republike Slovenije.

Želeli smo še več. Zato je naše pričakovanje podkrepil še faks predsednika Milana Kučana. Njegova vsebina, podobna faksu republiškega sekretarja za obrambo, je za nas predstavljala zaokroženo celoto enotnosti slovenskega nastopanja glede na vse pritiske in postopke zveznih oblasti.

Prvi koraki projekta MSNZ

Anton Krkovič – slika iz knjige Janeza J. Švajncerja
Obranili domovino

Poskus razorožitve slovenske TO je imel v vrstah njenih pripadnikov zelo negativen učinek. Zaradi dejanja peščice zanesljivih poveljnikov so izgubili velik del zaupanja slovenske javnosti. Nastopilo je obdobje nekakšnega navideznega mirovanja v pokrajinskih in občinskih štabih za TO. Kljub temu smo zbirali podatke in informacije o aktualnih dogajanjih in iskali ustrezne rešitve.
Moreče vzdušje, ki ga je povzročila razorožitev TO, je prekinilo obvestilo, da bi se z mano želel sestati Anton Krkovič iz Kočevja. To je bilo ob koncu junija, ko so se za mnoge začeli dopustniški dnevi. Prišel naj bi 28. junija, morda dva dni prej, enkrat popoldne, v prostore MŠTO. Sama napoved sestanka me je nekoliko vznemirila. In res, okoli štirih popoldne se je v moji pisarni pojavil Krkovič v spremstvu sina Tonija. Diskretno me je vprašal, ali je na voljo kakšen prostor, v katerem bi bili varni pred prisluškovanjem in bi se v njem lahko nemoteno pogovarjali. Po kratkem premisleku smo odšli v učilnico MŠTO. Slutil sem, da za tem srečanjem stoji nekaj vznemirljivega. In nisem se zmotil.
Krkovič je izžareval veliko energije, bil je nekoliko napet, kot tetiva samostrela tik pred izstrelom. Povprašal me je, kaj mislim o predaji orožja, ki smo jo doživeli majam in kakšna so moja stališča ob tem. Pojasnil sem mu, da smo v ljubljanski TO že vrsto let izpostavljeni pritiskom zveznih vojaških institucij in mu opisal dogajanja, ki smo jih morali doživeti do tedaj.
Povedal sem mu, da smo dejstvo o predaji orožja z izjemo nekaterih posameznikov sprejeli z ogorčenjem. Obsodili smo sam postopek in snovalce tega dejanja, opravljenega za našim hrbtom.
Seznanil sem ga s podatkom, da je na naši strani prišlo do večjega samostojnega reagiranja sodelavcev, ki so obveščali najrazličnejše vodstvene organe v republiki, mestu in ljubljanskih občinah. Posamezno sem ocenil vsakega pripadnika stalne sestave in njegovo pripravljenost za sodelovanje v organiziranem odporu. Pri nekaterih ocenah je bil presenečen, vendar jih je z razumevanjem sprejel. Zagotovil sem mu, da bomo Ljubljančani uspešno opravili svojo dolžnost ne glede na zahtevnost nalog, če je to v interesu slovenskega naroda in slovenske države.

Krkovič me je seznanil z napori ožje skupine ljudi, povezanimi z najvišjimi predstavniki republiške oblasti, ki so se organizirali zato, da bi ukrepali proti sramotnemu dejanju predaje orožja in da pripravijo organizirane ukrepe za vrnitev odvzetega orožja. Prav tako mi je prestavil dejavnosti, katerih namen je preprečiti morebitni republiški (državni) udar ali okupacijo Slovenije, ki jo načrtujejo v Beogradu. Resno sem ga poslušal. V njegovih besedah je bilo povedano toliko tistega, kar smo pričakovali in želeli, da odločitev ni bila več težka. Ljubljančani smo bili pripravljeni sodelovati. Šele kasneje, ko so bili pripravljeni vsi potrebni pogoji za pravno-formalno delovanje Manevrske strukture narodne zaščite, sem zvedel, da so v tej ožji skupini ob Krkoviču sodelovali še republiški sekretar za obrambo Janez Janša, republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar, Vinko Beznik iz zaščitne enote milice in še nekateri drugi.

Ves čas srečanja je ob njem sedel sin Toni. Krkovič mi je s ponosom povedal, da je sin njegov spremljevalec in varnostnik. Kljub svoji mladosti je Toni dominiral z močno postavo, tako da bi mu lahko človek prisodil štiri ali pet let več, kot jih je dejansko imel. Aktivnosti, ki smo jih kasneje opravljali, so razblinile vsak dvom o tem, ali je fant lahko opravljal svoje zahtevne naloge. Veliko spoštovanje, ki ga je gojil do očeta, in znanje borilnih veščin se je prepletalo z usposobljenostjo za uporabo orožja, ki mu jo je vcepil oče. Čeprav mlad, je bil vreden popolnega zaupanja. Zato mu je oče takrat in tudi kasneje zaupal zahtevnejše naloge.

Preden smo se razšli, je Krkovič poudaril, naj brez njega in ustreznih navodil ne storimo ničesar na svojo odgovornost. Zatrdil je, da bo ukaz za naslednjo akcijo pravočasno prišel. Svetoval je, da naj v štabih za TO ustvarimo čim bolj normalne delovne pogoje, ljudje naj gredo na dopuste, vse druge aktivnosti pa naj potekajo na že ustaljen način. Izmenjala sva si naslova in telefonski številki. Ključna zveza med nama je bila od tega trenutka naprej njegova tajnica na sekretariatu za obrambo v Kočevju Irena Frelih.

Ko sta s Tonijem, za katerega sem šele kasneje izvedel, da je dvanajstleten fant, odšla, me je ponovno prevzel močan občutek radosti. Vedel sem, da nismo sami in da vsa ta leta zavzemanja za slovenske interese niso bila zaman, bilo nas je‚kar nekaj, ki smo bili pripravljeni za obrambo interesov domovine. V Sloveniji se je sprožil plaz, s katerim so se izpostavili pravi ljudje. Zaradi tega spoznanja sem bil še dolgo vesel.

Že pred tem, v drugi polovici maja, sem organiziral močno obveščevalno službo, njena osnovna naloga je bila spremljanje dejavnosti in postopkov vodilnih vojaških oseb v RŠTO, poveljstvu 14. korupsa JLA, v vojašnicah in ustanovah zvezne armade na območju mesta Ljubljane. Uspelo nam je pridobiti izvrstne informacije, s katerimi smo v precejšnji meri nadzorovali aktivnosti proti Sloveniji in jih uspešno blokirali. Pravočasne informacije so prispevale k izvajanju natančnih postopkov in vsebinsko pravilnih odločitev pristojnih državnih organov, v prvi vrsti republiškega sekretariata za obrambo in republiškega sekretariata za notranje zadeve. Ta dejavnost zahteva posebno in temeljitejšo obravnavo, vendar šele po preteku časa, ki ga zahtevajo normativi za odpiranje informacij o obveščevalnem delu.

Začetek operativnega dela v Ljubljani

Ponovne aktivnosti so oživele avgusta, v času, ko so se pripadniki MŠTO Ljubljana začeli vračati z dopustov. Pred tem je Krkovič na območju Kočevja in celotne Dolenjske pokrajine sprožil mehanizme organiziranja Manevrske strukture narodne zaščite. Na vrsto je prišla Ljubljana. Začeli smo sistematično delovati.

V prvi polovici avgusta sem bil na dopustu na Krku. Vmes sem moral večkrat priti v Kočevje, kjer sva se s Krkovičem dogovarjala o izvajanju nadaljnjih aktivnosti in med drugim tudi o potrebi za nadzor zračnega prostora, za kar smo angažirali mojega bratranca Jožeta Butaro, ki je bil v tistem času načelnik zračne kontrole letenja za Slovenijo na Brniku. Dogovori so bili uspešni in bili so dokaz, da gre za dobro organiziranosti in udarnost MSNZ. V času ko sva se ukvarjala s temi nalogami, se je po nalogu Krkoviča sestal del operativne skupine vodstva Manevrske strukture narodne zaščite za Ljubljano v domačiji Vojka Adamiča v Sadinji vasi. Operativno delo v Ljubljani se je intenzivno začelo. Naslednji dan sva s Krkovičem prišla v Sadinjo vas, kjer smo se s sodelavci pogovarjali o nadaljnjih ukrepih. Ekipa, ki je kasneje prerasla v mestni štab Manevrske strukture narodne zaščite, je delovala v sestavi Vojka Adamiča, Mirana Barboriča, Miloša Šonca, Ivana Furlana, Marina Medeota, Mirka Špetiča in Mihe Butare.

Na tem sestanku smo utrdili usmeritev za nadaljnje delo in predvideli določene oblike našega delovanja. Dogovorili smo se, kakšna naj bo organizacijska shema MSNZ v sedanjih razmerah, s katero bomo lahko zagotavljali poveljevanje in postopke mobilizacije ob morebitnem vojaškem udaru ali okupaciji Slovenije. Najprej smo oblikovali zelo majhne bojne skupine, ko pa smo imeli v lasti več orožja, smo naše oborožene strukture razširili v močnejše formacije.

Ta ekipa, ki je predstavljala operativno jedro našega delovanje, je postopoma, vendar zanesljivo pridobivala podobo štaba, saj so v njem delovali resorji, ki so bili odgovorni za vodenje in poveljevanje, operativne dejavnosti, mobilizacijske zadeve, zaledno oskrbljenost ter za obveščevalno dejavnost in varnost.

Konkretne naloge za naše delo in organiziranje Manevrske strukture narodne zaščite Ljubljana mesto smo dobivali od Antona Krkoviča, ki je vse dneve spremljal dogajanja v vseh slovenskih pokrajinah. Še prav posebno se je angažiral na območju Ljubljane, po naši skupni oceni je bilo to v tistem času ključnega pomena. Skupaj smo analizirali splošne razmere in si postavili jasne in razumljive naloge. Zaradi pomena Ljubljane kot glavnega mesta republike in njenega vsestranskega središča smo intenzivirali izdelavo obveščevalne presoje nasprotnika v mestu, izdelali presojo njegovega možnega delovanja in uvedbe okupacijskega sistema, pripravili načrt prevzema našega orožja iz skladišč JLA in nakupa orožja za potrebe MSNZ, izdelali načrt uporabe naših sil, določili vojaške lokacije, potrebne za naše delo, izbrali nove lokacije mobilizacijskih zbirališč, izdelali sheme samo vpoklicev in načrt alarmiranja. Zaradi globokega ilegalnega dela in zagotavljanja varnosti smo uveljavili vse potrebne varnostne ukrepe, uvedli štiriindvajseturni nadzor vseh struktur JLA na našem območju in zagotovili sistematično spremljanje vseh koristnih informacij.

Delovanje v sestavi Manevrske strukture narodne zaščite je temeljilo na načelu strogo centraliziranega vodenja, doslednega izvajanja nalog, kar največje konspiracije in popolne varnostne zaščite. Med delovanjem tega projekta ni nikoli prišlo do vdora v organizacijo ali do kakršne koli kompromitacije organizacije ali posameznih postopkov. Imeli smo le nekaj primerov, ko smo podvomili o sprejeti kadrovski rešitvi, pri kateri smo imeli tudi upravičene pomisleke, vendar nam je zaradi dobrega nadzora in vodenja potrebnih postopkov uspelo zadržati ustvarjeno raven organiziranosti, konspiracije in varnosti.

Z Antonom Krkovičem sva se ukvarjala z oblikovanjem vodstev Manevrske strukture narodne zaščite v pokrajinah, kjer se je delo začelo takoj, ko so se razmere v Ljubljani uredile. Skupaj sva opravila začetne naloge v Vzhodnoštajerski pokrajini, Severno primorski, Posavju, Zasavju, Koroški, Pomurju, Gorenjski in Zahodno štajerski pokrajini. Pri teh aktivnostih so bili v nekaterih primerih vključeni tudi predstavniki posebnih enot milice, s katerimi smo usklajevali medsebojno sodelovanje.

V vsem obdobju delovanja Manevrske strukture narodne zaščite kot tudi v času do odhoda armade iz Republike Slovenije smo delovali dobesedno v vojnih razmerah. Delali smo neprekinjeno dan in noč. Naša prednostna naloga je bila, da utrdimo organizacijo in enote sredi mesta Ljubljane ter na ta način skupaj z miličniškimi enotami zavarujemo republiško vodstvo, če bi bilo treba. Zato smo s posebno zavzetostjo vsa sredstva, ki so nam bila na voljo, od orožja, streliva, minsko eksplozivnih sredstev in podobnih stvari, ki smo jih dobesedno ukradli z ilegalnimi postopki iz skladišč, ki so bila pod nadzorom JLA, razporedili na tajne lokacije v mestu in primestnem območju. Med temi sredstvi je bila kar zajetna količina tistih, ki smo jih dobili s Krkovičevo pomočjo iz skladišč v Gotenici. Vsa ta oborožitev in tajne lokacije skladišč so bila usklajena s popolnoma na novo oblikovanimi enotami, katerim smo zelo jasno določili njihove naloge in območja odgovornosti.

V prvi fazi organiziranja smo oblikovali enote specialistov moči vodov in čet za diverzantska in proti diverzantska delovanja, protioklepni boj, protiletalsko zaščito in skupine za oviranje, da bi postopoma na podlagi ustvarjenih možnosti oblikovali enote moči odredov. Ritem našega dela je bil strahovit, minute so bile ure, ure tedni in tedni meseci.

Zaledna oskrba, organiziranost enot, mobilizacija

Maja je bila ljubljanska TO popolnoma razorožena. Svojo materialno zasnovo je novo nastala Manevrska struktura narodne zaščite črpala na najrazličnejše načine. Veliko naših pripadnikov je bilo zelo iznajdljivih. Z njihovo pomočjo smo pridobivali oborožitev, opremo, materialno-tehnična sredstva in minsko eksplozivna sredstva. Načini, kako smo prišli do teh sredstev so bili zelo različni. Včasih je bilo treba tudi krasti. Naši fantje so dobesedno tekmovali v iznajdljivosti, prevzemu in prevozu teh sredstev iz skladišč, ki so bila pod nadzorom JLA. Tu so se še kot posebej iznajdljivi izkazali Slavko Derenčin, Vlado Šlosar, Dušan Levičnik, Borut Nečemer, Stojan Kastelic, Stane Konda, Miran Barborič, Ivo Furlan in še drugi, ki so opravljali te operativne naloge.

Vsak prevoz je bil izveden v popolni tajnosti, običajno v poznih nočnih urah, in to z večkratnim krožnim zavarovanjem smeri. Nikoli nismo uporabljali istih poti. Na vozilih smo imeli dodatno nameščene registrske tablice, ki naj jih je zagotovil naš sodelavec, sekretar za notranje zadeve mesta Ljubljane Brane Davidovič. Nekaj težav smo imeli le zaradi velikih fizičnih naporov, ki so jih morali premagovati posamezniki, odgovorni za skladišča na mikro lokacijah, saj so jih urejali sami. Zaradi nujne konspiracije je take lokacije smelo poznati le omejeno število ljudi. Običajno trije, štirje. Ponekod je šlo za kar zajetne količine sredstev. Pripadniki MSNZ so morali delovati dneve in noči, hkrati pa so morali v okviru rednih delovnih nalog pred sodelavci, ki niso bili vključeni v ta projekt, igrati nevedneže za dogajanje v Sloveniji.


Organizacijsko – formacijska struktura MSNZ pokrajine Ljubljana mesto

V dobrih dveh tednih smo ustvarili Manevrsko strukturo narodne zaščite mesta Ljubljane in občinske štabe v vseh ljubljanskih občinah (Bežigradu, Centru, Šiški, Mostah in Viču). Zaživeli so s polno močjo in imeli v svoji sestavi najbolj usposobljene ljudi, vredne vsega zaupanja. V pokrajini je bilo v enotah MSNZ angažirano več kot 2300 oboroženih pripadnikov, kar je bilo zelo solidno. Ob tem smo imeli na voljo 680 avtomatskih pušk, 607 polavtomatskih pušk, 403 MP 34 in 40, precejšnjo količino pušk 7,9 mm, 1503 pištol, 94 avtomatskih pištol ingram, 115 avtomatskih pištol škorpion, 45 MGV-1, 16 ročnih raketometov osa, 52 ročnih raketometov zolja, 18 minometov kalibra 82 mm, 6 minometov kalibra 60 mm, 10 netrzajnih topov, 6 protiletalskih topov 20/1, 6 lanserjev strela 1-M, 2228 ročnih bomb, 400 protitankovskih min, 300 protipehotnih min, okoli 2000 kg eksploziva, več kot 1,150.000 različnih vrst streliva ter še nekatera druga sredstva. Ob navedenih sredstvih in angažiranih borcih smo imeli v oblikovanih enotah sestavo več kot 1000 pripadnikov, pripravljenih, da prevzamejo oborožitev, skladiščeno pri republiškem sekretariatu za notranje zadeve, Železniškem gospodarstvu Ljubljana in na sekretariatih za obrambo v mestu. Oborožitev in sredstva, s katerimi smo neposredno upravljali, so bila razseljena v priročna skladišča na okoli 50 mikro lokacij. Te so bile usklajene z načrti uporabe enot in razmeščene v bližino novih mobilizacijskih zbirališč.

Nekaterim ključnim enotam, predvidenim za najzahtevnejša udarna delovanja v morebitnem prvem valu bojnih aktivnosti, sta bili oborožitev s strelivom in potrebna količina minsko eksplozivnih sredstev podeljenih neposredno. Ta sredstva so pripadniki hranili doma. Te intervencijske enote so bile pripravljene za angažiranje v vsakem trenutku. V vseh drugih enotah so bila oblikovana mobilizacijska jedra, v katerih so bili najodgovornejši pripadniki posameznih enot usposobljeni za hitro izpeljavo vseh mobilizacijskih postopkov, vključno z uporabo samovpoklicnega sistema in za takojšnje učinkovito bojno ukrepanje, ki je bilo usklajeno z načrtovanimi nalogami ali vezano na novo nastale razmere. Za razvoj enot MSNZ v Ljubljani je bilo zelo pomembno to, da smo v sodelovanju s službo za informatiko pri RSNZ izdelali popolnoma nov mobilizacijski sistem ter določili nova mobilizacijska zbirališča. Izpeljavo te naloge nam je omogočil republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar.

V okviru obveščevalne dejavnosti je bil izdelan natančen elaborat o vseh najpomembnejših vojaških objektih, ki je vseboval fotografije, video posnetke, načrte objektov, tlorise in presojo sovražnikovih sil. V naloge varovanja in nadzora ter pripravljenosti za uporabo je bilo vključenih 4276 pripradnikov.

Sodelovanje z milico

Pri izvajanju mnogih aktivnosti smo z miličniškimi enotami tesno sodelovali. Vsi prevozi oborožitve, streliva in minsko eksplozivnih sredstev iz Gotenice v Ljubljano sto bili trojno varovani. Neposredno zavarovanje smo izvajali s skupinami za zavarovanje iz lastne sestave, nekoliko širše zavarovanje pa so za naše potrebe opravljali pripadniki zaščitne enote milice, kasneje specialne enote policije, ki jo je vodil Vinko Beznik. Ne zaradi nezaupanja, temveč zaradi večje varnosti prevoza smo s svojimi dodatnimi skupinami za zavarovanje izvajali širše zavarovanje s tako imenovanim tretjim krogom. Razen v enem primeru, ko je prišlo do nepričakovanega stika med našimi pripadniki in kolegi iz milice, so ostale te aktivnosti povsem skrite. Zaradi medsebojnega poznanstva so se hitro sporazumeli in na srečo ni prišlo do oboroženega konflikta, kar bi se v takratnih razmerah lahko zgodilo.

Sodelovanje s specialno enoto milice je bilo zelo intenzivno, tako da smo bili stalno v neposrednem stiku in se usklajevali pri izvajanju naših skupnih aktivnosti, prav tako tudi pri načrtovanju nalog, da ne bi prišlo do podvajanj. Za stike z enoto milice je bil odgovoren moj namestnik major Vojko Adamič.

V prvih dneh septembra so dozoreli pogoji za povezovanje vodstev Manevrske strukture narodne zaščite z vodstvom PEM, posebnih enot milice v Ljubljani. Prvega septembra 1990 sta Anton Krkovič in poveljnik PEM Jože Kolenc prenesla odločitev o usklajenem delovanju v Ljubljani na horizontalno raven.

Na tem delovnem sestanku, ki je bil v večernih urah v hiši Draga Vrečarja na Jamovi ulici 15 v Ljubljani, smo bili navzoči tudi načelnik MSNZ pokrajine mesto Ljubljana Miha Butara, njegov namestnik Vojko Adamič, poveljnik posebnih enot policije za Ljubljano Stane Leskošek in njegov namestnik Stane Plohl. Dogovorili smo se o medsebojnem operativnem in bojnem sodelovanju ter določili čas za realizacijo skupnih nalog, ki smo jih uskladili. Desetega septembra 1990 smo na ponovnem sestanku na isti lokaciji dodatno uskladili načrte našega organiziranja in delovanja, se dogovorili za koordinacijo za fizična in prostorska varovanja, varovanja nadaljnjih prevozov in podobno. Uskladili smo tudi medsebojne naloge glede obveščevalne in varnostne oskrbljenosti. Za vodenje PEM so bili določeni komandirji postaj milice v ljubljanskih občinah Branko Slak, marko Jakomin, Andrej Torkar, Boris Celar in Hinko Vainhandel.

Sodelovanje bilo v popolnosti izvedeno in vse nas je navdajala zavest, da smo drug drugemu v oporo pri izvajanju najtežjih nalog, tudi bojnih, če bi bilo treba.

Obveščevalna dejavnost MSNZ

Že v samem začetku našega delovanja smo izjemno pozornost posvečali obveščevalni dejavnosti in s tem popolnem spoznavanju našega morebitnega nasprotnika. Za delovanje obveščevalne službe in izvidniško-obveščevalnih organov je bil odgovoren Miloš Šonc. Že na samem začetku je bil vključen v izdelavo ocene nasprotnika, o njegovem možnem delovanju v izrednih razmerah, o izvajanju njegovih bojnih aktivnosti, in ali morda ne namerava vzpostaviti okupacijskega sistema na območju Slovenije, še posebej na območju mesta Ljubljane.

V zvezi z obveščevalnimi nalogami smo izdelali presojo nasprotnika. Ta naj bi zagotavljala naša pravočasna in dejanska ukrepanja. Prav tako je omogočala sistematično spremljanje in nadzorovanje dogajanja v vseh vojaških objektih, enotah, prav tako pa tudi spremljanje vodilnih starešin Jugoslovanske ljudske armade. Izvajali smo stalno 24-urno opazovanje vojašnic in vojaških objektov na svojem ozemlju. S to nalogo smo intenzivno začeli v prvih septembrskih dneh. Najprej smo jo izvajali vsi člani mestnega in občinskih štabov MSNZ. Predvsem je šlo za tiste naloge, ki so bile vezane na opazovanje najpomembnejših enot na našem območju in na Vrhniki (poveljstvo korpusa, bataljon vojaške policije, tankovska brigada, skladišče Borovnica ipd.).

V naslednji fazi obveščevalnega nadzora smo povečali aktivnosti občinskih štabov narodne zaščite, tako da smo k sodelovanju pritegnili najzanesljivejše, najodgovornejše in zaupne vojaške obveznike iz naših enot, ki so v izmenah nadzorovali vojaške objekte, in nekatere njihove starešine.

Veliko podatkov smo pridobili s klasičnim obveščevalnim operativnim delom. Vsak premik na območju naše odgovornosti je bil registriran, evidentiran in analiziran, in ko je bil dokončno obdelan, smo ga poslali republiškemu vodstvu.

Pri izvajanju obveščevalnih aktivnosti smo uporabljali tudi tehnična sredstva, kot sta pasivni daljnogled za nočno opazovanje in pasivni tankovski daljnogled za nočno opazovanje, ki smo ju dobili v Iskrini elektroptiki, sedanji fotoni. Uporabljali smo tudi video kamere, s katerimi smo zelo natančno posneli vse vojaške objekte in njihovo okolico. Na podlagi tega dela so bili izdelani kakovostni elaborati, kar je prispevalo k temu, da smo kar najbolj obvladali razmere. Ko govorimo o obveščevalnem delu, lahko to informacijo dopolnimo s podatkom, da je v specialni obveščevalni dejavnosti in množični izvidniško –obveščevalni dejavnosti delovalo več kot 4000 naših pripadnikov.

Dodatne aktivnosti MSNZ

Sredi septembra je bilo v Ljubljani nekaj pomembnih dogodkov v okviru dejavnosti MSNZ, ki so bili republiškega pomena. Med drugim je bil na predsedstvu Republike Slovenije sestanek poveljnikov pokrajinskih štabov narodne zaščite , na katerem sta bila kot nosilca odločanja navzoča minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar. Načelnik republiškega štaba NZ Anton Krkovič in poveljnik specialne miličniške enote sta predstavila razmere v svojih strukturah. Ob tem smo obravnavali splošnopravne in druge podlage za izvedbo naših aktivnosti, predvideli možne razmere, do katerih lahko pride ob aktiviranju MSNZ, in sprejeli operativni dogovor za nadaljnje delo. Sredi delovnega sestanka sta nas obiskala predsednik vlade Lojze Peterle in nekoliko kasneje predsednik države Milan Kučan.

Ta večer je imel za vse navzoče poseben pečat, saj smo se v tem trenutku prepričali o nespornem dejstvu, da za vsemi dosedanjimi dejavnostmi stoji slovensko državno vodstvo in nas v celoti podpira.

Temu sestanku je nekaj dni pozneje sledilo poročanje na vladi Republike Slovenije, ko smo vsi načelniki Manevrske strukture narodne zaščite iz pokrajin prav tako pa tudi pokrajinski poveljniki posebnih miličniških enot poročali republiškemu vodstvu o doseženi organiziranosti v svojih okoljih in o stopnji bojne pripravljenosti.

Ta dva sestanka sta imela izjemen pomen za dvig morale vseh navzočih, ki je bila že tako na zelo visoki ravni. Spoznanje, da za vsemi našimi ukrepi stoji država, nas je navdajalo z neizmerno močjo, prav tako pa tudi prepričanje, da smo s svojim delom dosegli zahtevane cilje, ki so bili postavljeni pred nas. Na podlagi podanih poročil je bilo očitno, da obvladujemo slovenski prostor, v katerega smo bili trdno vpeti.

V tem mesecu je bilo še nekaj sestankov vodstva Manevrske strukture narodne zaščite, v katerega so bili vključeni vsi načelniki pokrajinskih štabov. Zaradi pomembnih razlogov nas je v teh primerih sklical načelnik republiškega štaba Anton Krkovič. Zadnji sestanek na najvišji operativni rani je bil 26. oktobra v prostorih ljubljanskega Magistrata. Republiškima sekretarjema Janezu Janši in Igorju Bavčarju smo poročali o stanju v pokrajinah ter o problemih, s katerimi se srečujemo pri svojem delu. Med navzočimi je bi tudi eden redkih pripadnikov Hočevarjevega RŠTO, ki je že od začetka sodeloval z nami. To je bil priljubljeni polkovnik Carl. V skupščini Republike Slovenije je bil pred zadnjim sklicem poslanec kot predstavnik vojske. Na majskem zasedanju skupščine je kot Slovenec odločno in javno nasprotoval razorožitvi teritorialne obrambe.

Poudariti je treba, da v vsem obdobju delovanja Manevrske strukture narodne zaščite do prehoda v sestavo teritorialne obrambe Slovenije ni bilo nobenega vdora v našo organizacijo ali kompromitacije njenega delovanja zaradi neprofesionalnosti. Treba je vedeti, da smo bili kot člani stalne sestave štabov za teritorialno obrambo pod stalnim nadzorom organov protiobveščevalne službe armade JLA in tudi Hočevarjeve RŠTO. Za dosego svojih ciljev so v tem času pa tudi kasneje uporabljali vrsto častnikov, med njimi tudi nekaj upokojenih, med katerimi je bilo kar nekaj Slovencev, da odkrijejo morebitna dogajanja znotraj teritorialne obrambe. Za Manevrsko strukturo narodne zaščite so izvedeli šele 4. oktobra 1990, ko je Anton Krkovič kot načelnik narodne zaščite Republike Slovenije prenesel svojo strukturo v teritorialno obrambo, šele takrat, ko je bila ta informacija objavljena v sredstvih javnega obveščanja.

Pokrajinski načelniki Manevrske strukture narodne zaščite, september 1990

Zaključek

Dosežena raven učinkovitosti dela, ustvarjena v projektu Manevrske strukture narodne zaščite, se je pokazala v nadaljnjih postopkih, ki so potekali znotraj TO Republike Slovenije v pripravah za obrambo domovine in izgon okupatorske vojske iz Slovenije. Tako sta Manevrska struktura narodne zaščite in TO v času svojega nadaljnjega delovanja predstavljali veliko oporo slovenskemu republiškemu vodstvu pri izvajanju vseh ukrepov osamosvajanja in osamosvojitve naše države. Zelo pomembno pa je tudi dejstvo, da so vse aktivnosti v pripravah na vojno in v vojni sami skoraj v celoti potekale na podlagi načrtov, izdelanih v obdobju MSNZ, kar je pomenilo, da so bili zelo kvalitetni in uporabni.

Vsa navedena dejstva zavračajo očitke in natolcevanja o tem, da je vojna trajala le deset dni. Za vse tiste, ki smo bili vključeni v obrambo novo nastajajoče države, so te razmere trajale og 17. maja 1990 pa do odhoda zadnjega vojaka okupatorske jugoslovanske vojske iz Slovenije, dne 25. oktobra 1991. Takrat smo jim v koprski luki pomahali z željo, da se z njimi nikoli več ne srečamo na slovenskih tleh.