Tajna skladišča

Izobraževalni center za zaščito in reševanje IG

V Centru obrambne vzgoje Ig (sedanjem Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje) smo pripadniki MSNZ Ljubljane že na samem začetku delovanja MSNZ Ljubljane imeli tajno skladišče orožja, streliva, MES in druge opreme. Ker je bil objekt zelo izpostavljen, je bilo to v glavnem prehodno skladišče, kamor smo vozili vse navedeno iz Kočevske Reke ter nato disperzirali v tajna skladišča širom Ljubljane in okolice.

Tekst: Miloš Šonc

Izobraževalni center za zaščito in reševanje Ig (sedanji Center obrambne vzgoje Ig)
Foto: Uroš Šonc

Skladišče upravnega organa za ljudsko obrambo mesta Ljubljana
Na Rimski cesti v centru Ljubljane je
imel bivši MŠTO Ljubljane skladišče, ki smo ga izkoristili za tajno hrambo orožja, streliva in vojaške opreme, ker je bilo skladišče znano tudi JLA, smo ga uporabljali le v začetku delovanja Manevrske strukture Narodne zaščite,
kasneje pa zaradi izpostavljenosti ne več.


Tekst: Miloš Šonc

Skladišče Upravnega organa za ljudsko obrambo mesta Ljubljana
Foto: Uroš Šonc

Govor polkovnika Miloša Šonca ob odkritju spominskega obeležja na Vegovi 8 pri URH FRANČIŠKU dne 17. 12. 2013

Spoštovani!

Dovolite, da Vas vse navzoče lepo pozdravim in se Vam iskreno zahvalim za Vašo navzočnost ob slovesnosti odkritja spominskega obeležja pri družini Urh Frančiška na Vegovi 8 v Ljubljani.
Na tem mestu pred nami, v levem vogalu zgradbe, je imel Mestni štab za Teritorialno obrambo Ljubljane trideset let svojo logistično bazo, v kateri je imel različno vojaško predvsem intendantsko opremo, pa sredstva zvez, ki jih je bilo potrebno redno vzdrževati. Zato so bili naši obiski na tem mestu pogosti in redni. Zlasti velikokrat so se tam pojavljali podpolkovnik Žagar Franjo, stotnik Furlan Ivo in seveda vsi ostali, ki smo izvajali dnevne obveznosti.
Sosedstvo in prijateljstvo z gospodom Urhom in njegovo družino se je še poglobilo v letih 1990 in 1991. Konec avgusta in v začetku septembra 1990 smo na pobudo stotnika Furlan Iva v prostorih mehanične delavnice gospoda Urha organizirali tajno skladišče orožja, streliva, manjših količin minsko eksplozivnih sredstev in vojaške opreme. Na razpolago nam je dal tudi svoj telefon, ki smo ga napeljali v naše prostore. Nudil pa nam je tudi vse druge usluge, ki jih je lahko dal v okviru svoje delavnice in možnosti, ki jih je imel. Tako so bili na tem mestu nastanjeni tudi prvi pripadniki Manevrske strukture Narodne zaščite. V delavnici pa so izvajali tudi popravila in oskrbo voznega parka poveljstva 5. Pokrajinskega štaba za Teritorialno obrambo.
Glavna prednost navedene lokacije je bila bližina štaba za TO mesta Ljubljane na Adamič Lundrovem nabrežju, to je Kresiji in seveda izredna zaščita tajnega delovanja, ki nam jo je nudil Urh Frančišek. Neprestan promet, ki se je izvajal zaradi njegove poklicne dejavnosti, je bil odlična kamuflaža za naše neprestane vstope tudi v dnevnem času.
Navedeno skladišče je postalo zaradi svoje lege v centru mesta odlična prehodna logistična baza, ki je bila podnevi in ponoči do popolnosti izkoriščena.
V Ljubljani in njeni okolici smo v 5. Pokrajinskem štabu Manevrske strukture Narodne zaščite imeli 52 tajnih skladišč na različnih lokacijah, kar dokazuje veliko razpršenost, strokovnost in predvsem to, da smo naloge izvajali načrtno, tajno in usklajeno z vsemi takratnimi nosilci.
Naj naštejem le nekaj akterjev takratnega dogajanja v Milici in TO: poveljnik Specialne enote milice Beznik Vinko, njegov namestnik Gorše Dušan, poveljnik 1. bataljona oz. 1. čete Posebnih enot milice ( ljubljanski PEM) samostojni inšpektor milice Leskovšek Stane, njegov namestnik pokojni Plohl Stane, poveljnik Pokrajinskega štaba za Narodno zaščito Ljubljana oz. 5. Pokrajinskega štaba za Teritorialno obrambo polkovnik Butara Miha, polkovnik Adamič Vojko, podpolkovnik Žagar Franjo, major Zajec Borut, stotnik Furlan Ivo, stotnika Medeot Marino ter Miran Barborič in številni drugi znani, a neimenovani sodelavci, ki so prispevali svoj delež znanja in patriotizma, k temu, da se je tok zgodovine obrnil v drugo smer.
Seveda pa smo se vsi dobro zavedali, da bi že najmanjša napaka pri našem delu imela hude posledice tudi za družino Urh Frančiška in njegove najbližje.
Skromen, tih, delaven in vesten je skupaj s soprogo Ano, otrokoma, hčerko Špelo in sinom Ikom tvegal življenje za stvar, v katero smo tedaj vsi verjeli, to je boljše in lepše življenje, kot se je tedaj odvijalo. Tudi sodelavec Urh Frančiška Panter Miro, ki je aktivno sodeloval pri našem tajnem delu, je kasneje kot pripadnik čete za proti specialno delovanje Občinskega štaba za Teritorialno obrambo občine Ljubljana Center dokazal svoj patriotizem. Tudi sin Urh Iko je bil pripadnik zalednega voda 5. Pokrajinskega štaba za Teritorialno obrambo mesta Ljubljane in je prispeval svoj delež pri obrambi domovine.
Tovarištvo in zaupanje med nami, ki se je izklesalo v časih, ko je bilo življenje, kot se je kasneje izkazalo v vojnah na Balkanu, malo vredno, so bili pogoj, da smo skupaj s pogumom in odločnostjo dosegli željeni cilj, to je samostojnost in neodvisnost.
Urh Frančišek je tudi imetnik priznanja Manevrske strukture Narodne zaščite in v ponos mi je, da je bilo naše skupno sodelovanje uspešno.
S postavitvijo spominskega obeležja pri Urh Frančišku in njegovi družini, se njegovi takratni soborci oz. Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo mesta Ljubljane in občina Ljubljana mesto zahvaljujemo za Vaš prispevek k osamosvojitvi Republike Slovenije in hkrati čestitamo ob Dnevu samostojnosti in enotnosti.
Na koncu mi dovolite, da se zahvalim vsem, ki so kakorkoli prispevali, da lahko sedaj živimo v miru.
Še posebej pa gre zahvala tistim, ki so prispevali največ, to je svoje življenje.
Dovolite, da z minuto molka počastimo njihov spomin
Slava jim!
Hvala!

Urh Frančišek
Foto: Uroš Šonc
Urh Frančišek
Foto: Uroš Šonc

Tajno skladišče Ljubljana, Vegova 8, Franc Urh

V dvorišču Vegove 8 je imel MŠTO Ljubljane adaptirano in ogrevano intendansko skladišče. Poleg stanovalcev je bila v dvorišču tudi avtomehanična delavnica Franca Urha z večjim skladiščnim prostorom v ozadju stavbe ter njegovim družinskim stanovanjem. V začetku delovanja MSNZ smo imeli v navedenih prostorih MŠTO oz. MŠNZ poleg intendantske opreme tudi drugo vojaško opremo, predvsem sredstva zvez. Prostor nam je tudi služil kot prehodno skladišče lažje oborožitve in streliva. S porastom intezivnosti delovanja MSNZ pa so bili v teh prostorih nastanjeni tudi prvi borci iz naših enot MŠNZ, kakor tudi pripadniki iz Kočevske Reke, ki so stražili pomembne inštitucije in objekte v Ljubljani. Ker v prostorih nismo imeli telefonske povezave, smo le to napeljali kot dvojček iz stanovanja Franca Urha iznad naših prostorov.
Glede na prikladnost prostorov ter bližino štaba na Adamič-Lundrovem nabrežju, se je pri Francu Urhu konec avgusta in v začetku septembra 1990 na iniciativo Furlan Iva formiralo tajno
skladišče MSNZ Ljubljane. V tem skladišču pri Francu Urhu smo hranili oborožitev, strelivo, kasneje tudi manjše količine MES, dokler niso bila predana končnim uporabnikom v enotah poveljstva MŠNZ oz. kasneje 5. PŠTO Ljubljane.
Skladišče je praktično delovalo do konca septembra 1991 leta.
Poleg angažiranosti gospodarja Franca Urha sta bila v pripravah na osamosvojitev angažirana tudi pripadnika TO Ljubljane, sin Iko in delavec v avtomehanični delavnici Miro Panter, ki je stanoval v neposredni bližini Vegove 8. Oba sta bila aktivna, vsak v svoji enoti, v času osamosvojitvene vojne, pred vojno in v času premirja, ko sta oskrbovala vozni park poveljstva 5. PŠTO z avtomehaničnimi uslugami v delavnici Franca Urha. Vsi trije imajo urejen status veterana osamosvojitvene vojne 1991.

Tekst: Furlan Ivo

Govor stotnika Iva Furlana ob odkritju spominske table tajnega skladišča MSNZ pri družini Jakoba Visinskega, 21.junija 2012

Spoštovani domači in ostali prisotni.

V mesecu juliju po preteklo natanko 22 let, ko smo na to mesto, ki sva ga s kolegom Franjem Žagarjem imenovala »SALAŠ« pripeljali prvi kontigent sredstev zvez in šifre za tajno poveljevanje takratnih enot MŠTO Ljubljane. Tako so se začele praktično udejanjati ačela in naloge Maneverske strukture narodne zaščite.
Seveda se je naš sodelavec Marino Medeot najprej dogovoril z gospodarjem Jakobom o podrobnosti delovanja, kar je Jakob takoj sprejel in odredil prostor za prvo tajno skladišče TO Ljubljane. Čez nekaj dni so bile na »Salašu« varno spravljene tudi prve vtomatske puške in strelivo.
V začetku meseca avgusta 1990 smo našo tajno dejavnost razširili v neposredni bližini v Vinjah pri Antonu Velepiču. Oba Jakob in Tone ter Tomaž sedaj podpolkovnik SV so nam v poveljstvu MSNZ Ljubljana mesto in kasneje v poveljstvu 5. PŠTO Ljubljana veliko neposredno pomagali tudi s prevozi in ostalimi dejavnosti pri pripravi na oboroženi odpor v Ljubljani in neposredni okolici.
Že avgusta in v začetku septembra 1990 so zaživele ostale tajne lokacije v samem mestu Ljubljani, na njenem obrobju na Rudniku in Brdu, na Katarini, Paku pri Borovnici, Malem Osolniku pri Turjaku, Robu skupaj 52 tajnih skladišč. Nekatera tajna skladišča so bila aktivna do konca leta 1991.
Privolitev domačinov, pri katerih smo tajno skladiščili oborožitev, strelivo, minsko eksplozivna sredstva in ostalo vojaško opremo je narekovalo veliko tveganje za sebe in svoje družine. Vsi, ki smo jih prosili za to junaško dejanje so brez premisleka takoj pristali in uspešno in srečno izpeljali tvegano nalogo. Z njihovo požrtvovalnostjo in odločnostjo so pristavili svoj kamenček v mozaik slovenske samostojnosti.
V času MSNZ smo se aktivni nosilci tajnega delovanja pri pripravi oboroženega odpora striktno držali in upoštevali navodilo vodstva MSNZ-ja, da si zasluge za dejanja osamosvojitve ne more lastiti nobena politična stranka še manj pa posamezni politik. Kasnejši plebiscit in oboroženi odpor v vojni za Slovenijo, ki sta ga vodili slovenska policija in TO s podporo vseh civilnih struktur sta dokazala, da je bilo dejanje celotnega prebivalstva odločilno in uspešno samo z enotnim odločnim nastopom, kar se je v naši zgodovini že dvakrat dogodilo.
Naj bo to spominsko obeležje spomin in opomin na naše osamosvajanje, na čas človeške tesnobe kaj se bo zgodilo jutri in velikega tveganja posameznikov, ki jim je bila sveta domovina Slovenija.
Ob teji priložnosti se ti spoštovani gospodar Salaša Jakob tebi, soprogi Marinki, sinu Tomažu iskreno zahvalujem za ves vaš trud v imenu takratnega celotnega poveljstva TO Ljubljane in še posebej v imenu takratanega načelnika MSNZ Ljubljna mesto in poveljnika MŠTO Ljubljane polkovnika Mihe Butare.
Prijateljstva skovanega v teh težkih časih ne more nihče preprečiti in bo večno ostalo med nami. Hvala.

Visinski Jakob
Foto: Uroš Šonc
Visinski Jakob in Tomaž
Foto: Uroš Šonc

Govor organizatorja Manevrske strukture Narodne zaščite polkovnika v pokoju Vojka Adamiča ob slovesnem odkritju spominskega obeležja 7. junija 2012 pri družini Antona Velepiča

Gospod župan, predstavniki »Severja« in Policije, družine Velepič in seveda vsi, ki ste danes zbrani. Če začnem govor s tem, da mi je v posebno čast, da lahko na tej lokaciji povem par besed v počastitev herojskih odločitev posameznikov, ki so s tem, kar so storili, izpostavili sebe in svoje družine zato, da so prispevali h graditvi boljše bodočnosti. Težko si predstavljamo, da bi karkoli takrat lahko pametnega postorili v organizacijskem smislu, če nas ne bi podpirala množica takrat neznancev, popolnoma anonimnih ljudi, ki so sicer bili naši znanci in prijatelji, pa vendar ne v organizirani obliki takratne obrambne strukture. Pripravljeni so bili dati na razpolago svoje prostore, pripravljeni žrtvovati tudi svojo svobodo in bodočnost zato, da se uresničijo cilji, za katere smo si takrat prizadevali. Šlo je enostavno zato, da smo želeli zgraditi boljši razvoj in lepšo ter boljšo bodočnost. Ta lokacija je predstavljala pravzaprav zelo efektno točko, kjer smo pri družini Velepič skladiščili del orožja, streliva in tudi drugo vojaško opremo. To sploh ni bilo enostavno, ker to sploh ni tako skrit kraj in je obkrožen z množico hiš ter je takrat predstavljal poseben izziv.
Nikoli ne bom pozabil dogodka, ko smo takrat pripeljali kar precej veliko količino opreme na dvorišče. Namesto da bi začeli z razlaganjem in spravljanjem materiala, se je vsa zadeva razvila v
veliko »fešto« tudi mi nismo vedeli, da smo prišli ob nepravem času, ko je eden od sinov pripeljal domov skupino, ne da bi vedel, da s tem lahko kompromitira dejavnost, ki jo tudi sam ni dobro poznal. Morali smo se vključiti v zgodbo, ki sploh ni bila zgodba o raztovarjanju oborožitve, ampak zabava, ki se je potem končala s tem, da smo pozno ali pa zelo zgodaj zjutraj vendarle raztovorili, ko je vsa zabava minila.
Hočem povedati, da so bili to časi, ki so zahtevali izjemno odločnost veliko mero improvizacije, veliko mero medsebojnega zaupanja in seveda tudi konspiracije. Jaz osebno sem za to lokacijo izvedel točno ta dan, ko je tu na mestu raztovarjanja bila »fešta« iz enostavnega razloga, ker nismo želeli izpostavljati druge ljudi.
Danes po dvaindvajsetih letih ostajamo še vedno prijatelji. Veže nas nekaj, kar ni mogoče izbrisati, ni mogoče pretrgati. Veže nas dejstvo, da smo si takrat brezmejno zaupali in da smo bili takrat brezmejno odločeni ustvariti cilje, za katere smo se borili. Odločenost, da se zgradi boljši jutri, še vedno obstaja in prepričan sem, da ne glede na to, da nam trenutno ne gre vse tako, kot smo si takrat zamišljali, da to ne pomeni, da je komu od nas žal, da smo se takrat odločili za tako organizacijo.
Rad bi se zahvalil Tone Tebi in seveda celi družini za vse, kar ste v tistih letih in tudi kasneje prispevali k temu, da je ljubljanska Manevrska struktura in kasnejši Pokrajinski štab TO Ljubljana
mesto lahko opravil svoje naloge tako kot jih je. Hvala tudi sosedom, v kolikor ste kdaj vendarle posumili, da se kaj čudnega dogaja, pa to niste takoj posredovali in nesli naprej. Želimo, da spomin na takratna dejanja ostane, tako, da se ve, kaj so posamezniki takrat prispevali in seveda, da ta prispevek v bodočnosti tudi ustrezno cenimo.
Hvala še enkrat in mislim, da je samo dejanje, ki ste ga storili, samo po sebi povedalo dovolj.

Velepič Anton
Foto: Uroš Šonc
Velepič Anton
Foto: Uroš Šonc
Velepič Anton
Foto: Uroš Šonc
Velepič Anton
Foto: Uroš Šonc

Govor polkovnika Miloša Šonca ob slovesnem odkritju spominskega obeležja pri družini Ivana Pirša, 21. junij 2012

Najprej dovolite, da Vas vse navzoče lepo pozdravim in se Vam iskreno zahvalim za Vašo prisotnost ob slovesnosti odkritja spominskega obeležja pri družini Ivana Pirša.
Ko mi spomim beži več kot dvajset let nazaj, so nekatere slike čiste in jasne, druge morda že malo zbledele, vendar pa je jasno dejstvo, da so bili okovi tedanje države SFR Jugoslavije preozki za slovenski narod.
Neprestane grožnje z državnim udarom oz. prevzem oblasti s strani JLA, velikosrbski nacionalizem in težnja po prevladi, miting resnice, ki ga je preprečila takratna milica v Sloveniji z akcijo »SEVER«, neenakomerna porazdelitev finančnih sredstev ter počasen razkroj države so bili stalnica takratnih dnevnih novic.
Prve demokratične svobodne volitve v maju 1990, so bili za takratne zvezne organe povod za odvzem orožja Teritorialni obrambi v Republiki Sloveniji.
Nekatere občine so preprečile oddajo, večina orožja pa je pristala v rokah JLA.
Najtežje je začeti s pozicije nič, kar vojaki dobro vemo, saj se brez orožja ne moremo boriti. Tako smo del orožja, streliva in minskoeksplozivnih sredstev dobili od takratne 30. razvojne skupine, večji del pa smo ga uspeli na skrivaj in z zvijačami izvzeti iz lastnih skladišč, ki so bila pod nadzorom JLA.
Enotnost v Sloveniji, zakonitost izvedbe osamosvajanja, realna moč v lastnih oboroženih silah milice in TO, bi ne bila uspešna, če ne bi bilo takšnih pripadnikov kot so bili Ivan Pirš, Anton Velepič, Jakob Visinski, Slavko Zupančič in številni drugi, ki so v najtežjih trenutkih pristali na nelahko nalogo tajnega skladiščenja orožja, streliva, minsko eksplozivnih sredstev ter vojaške opreme in dokumentacije.
Ko se danes spomnim izvzema ostrostrelskega orožja in puškomitraljezov iz našega skladišča TO v Rojah pri Šentvidu ter nato najinega razmišljanja, kam naj to spraviva, je Ivo Furlan predlagal Ivana Pirša.
Kot pripadnika izvidniške enote v MŠTO Ljubljane sem ga zelo dobro poznal in vedel, da je ne samo odličen vojak, temveč tudi odličen športnik in predvsem patriot.
Ko sva ga povprašala, ali bi sprejel »posebno robo«, ni niti za trenutek pomišljal ter takoj pristal. Povprašal je samo, kdaj, čemur je sledil ogovor.
V okrilju teme je neke noči sprejel poln kombi delikatnega vojaškega materiala, to je orožja in streliva, za katerega je posedovanje po takratnih predpisih SFRJ veljalo kot hujše kaznivo dejanje.
Če se danes povprašam, ali smo ravnali prav in pošteno ter pogumno, moram odgovoriti absolutno pozitivno.
Res pa je, da bi se v primeru neuspeha celotna zgodba lahko odvijala drugače. Kako, smo kasneje videli na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu. Številne žrtve in zločini storjeni tudi nad civilnim prebivalstvom na Balkanu, so bili dokaz, da ima človečnost tudi svoj drugi obraz.
Vsi smo se še kako zavedali svojih ravnanj, vendar tudi odgovornosti do svojih najbližjih in celotne takratne družbe oz. domovine.
Tajnost izvedbe naloge je bila ključna in hkrati odločilna misel vseh, ki smo vedeli za navedeno tajno skladiščenje. Teh pa nas je bilo tako malo, da nas je bilo celo težko prešteti na prste ene roke.
V kleti novogradnje Ivana Pirša, je bilo kljub navidez lahkemu dostopu in izvzemu, glavna oblika varovanja, tajnost skladiščenja in odgovornost Ivana Pirša ter njegovih najbližjih.
Ta odgovornost je prenehala šele z odvozom orožja in streliva, ki je bilo ogroženo zaradi hudih poplav Kamniške Bistrice jeseni 1990.
Neko nedeljo, ko padavine niso in niso hotele prenehati ter so reke začele prestopati bregove in poplavljati okolico, sva s Furlan Ivotom sočasno pomislila na naše orožje pri Ivanu Piršu.
Dobila sva službeno vozilo Puch pri takratnem novem RŠTO, ki je imel
lokacijo v Tacnu in se po najkrajši poti odpeljala v Videm pri Dolu pri Ljubljani.
Na poti do tja sta nad cesto letela dvaarmijska helikopterja »Gazela« in očitno nadzirala teren proti Brniku. Izjav Ivota, ki je vozil : »Ma dej strelej, kej jih gledaš!« in »Zakej nisi strelal?« nisem vzel preveč resno, saj za to ni bilo niti razloga oz. potrebe, še posebej, ker je bila naloga, na kateri sva trenutno bila, važnejša in nisva bila neposredno ogrožena.
Neposredno pred Vidmom je Kamniška Bistrica že tako poplavljala, da je bila voda na cesti nekaj centimetrov pod cestno prometnim znakom in sva s Puchom brodila po cesti, do višine žarometov na vozilu.
Ko sva se tako popoldne prikazala pri Ivanu, mu je obraz zasijal od sreče, saj je bil v dilemi, kaj narediti z orožjem in strelivom v prostoru, ki ga je le še s skrajnimi napori branil pred vodo, ki je pritekala na dvorišče. Sosedje in prijatelji so mu hoteli pomagati, vendar jih je v bojazni za vojaško odkritje, zavrnil. Vsa oborožitev in strelivo sta bila prepeljana
na drugo tajno lokacijo. Vseh je bilo na območju mesta Ljubljane 52, kar dokazuje razpršenost in množičnost.
Hkrati pa potrjuje, da je bilo takih Ivanov v Ljubljani veliko ter da smo jim dolžni zahvalo.
S postavitvijo spominske table se tako Ivanu Piršu ter njegovi družini njegovi takratni soborci kot tudi občina Dol pri Ljubljani zahvaljujemo za
njihov prispevek k osamosvojitvi Republike Slovenije.
Dovolite mi, da zaključim tudi z zahvalo vsem, ki so kakorkoli prispevali, da lahko sedaj živimo v miru.
Še posebej pa gre zahvala tistim, ki so dali največ, kar lahko da posameznik, to je svoje življenje.

Pirš Ivan
Foto: Uroš Šonc
Pirš Ivan
Foto: Uroš Šonc

Miloš Šonc

Šonc Miloš je bil eden od organizatorjev MSNZ. Kljub temu, da je načelno veljalo pravilo, da ključni pripadniki MSNZ ne hranijo večje količine orožja, streliva in MES na svojih domovih zaradi prevelikega tveganja oz. nevarnosti, se je izjemoma to izvedlo zaradi nenadne situacije, ki je zahtevala hiter in varen premik ter tajno skladiščenje. S Furlan Ivom sta ob vednosti soproge Šonc Miloša Tatjane v kletni sobi stavbe zamaskirala in hranila vsa sredstva, ki so bila pripeljana iz skladišča Pirš Ivana ter kasneje prepeljana na Rob k Jamnik Cvetu in Jasni.

Tekst: Miloš Šonc

Šonc Miloš
Foto: Uroš Šonc
Šonc Miloš
Foto: Uroš Šonc

Mali Osolnik 6, Turjak, družina Ivana Klavsa

V času MSNZ meseca septembra1990 leta je bilo skoraj odkrito (edini primer od vseh tajnih skladišč na teritoriju MŠNZ Ljubljane) tajno skladišče MSNZ Ljubljana Center v sklopu Gasilskega doma na Poljanskem nasipu v Ljubljani. Milica je v neposredni bližini tajnega skladišča prijela dve sumljivi osebi ter ju pridržala. Strelivo, oborožitev in MES ter druga vojaška oprema so bili shranjeni v dveh kontejnerjih. Na podlagi ukaza načelnika MSNZ Ljubljane polkovnika Mihe Butare, sem moral v roku enega dne, bila je ravno sobota, dobiti drugo varnejšo lokacijo. Moj večletni prijatelj Ivan Klavs mi je brez obotavljanja odredil zasilni prostor in sprejel to odgovorno nalogo hranjenja in skladiščenja nam tako dragocenega vojaškega materiala. Skladišče na Malem Osolniku je bilo aktualno in v funkciji do oktobra 1991 leta.
Ivan Klavs ima urejen status veterana osamosvojitvene vojne 1991.

Klavs Ivan
Foto: Uroš Šonc
Klavs Ivan
Foto: Uroš Šonc

Tekst: Furlan Ivo

Klavs Ivan
Foto: Uroš Šonc

Tajno skladišče Pako 10 pri Borovnici pri družini Franca Kržiča

Z gospodarjem Kržičem sem se spoznal zaradi rednih poslov, ko nam je za potrebe MŠTO-ja po naročilu transportiral različen vojaški tovor. Začetek sodelovanja je bil nekje okoli leta 1985.
V času MSNZ je Stane Konda moledoval, da mu primanjkuje skladiščnega prostora za eno od enot MSNZ Šiška, mislim, da je bil to eden od odredov ali malenkost nekaj manjšega. Staneta sem seznanil z Kržičem, nakar smo takoj pričeli v Pako dovažati strelivo in oborožitev ter ga zložili v Kržičevo garažo.
Tajna lokacija je bila aktualna vse do konca osamosvojitvene vojne. S situacijo je bila seznanjena cela družina Franca Kržiča. Franc Kržič ima urejen status veterana osamosvojitvene vojne 1991.

Tekst: Furlan Ivo

Kržič Franc
Foto: Uroš Šonc
Kržič Franc
Foto: Uroš Šonc

Tajno skladišče MSNZ Ljubljana mesto – Jasna in Cveto Jamnik, Rob 12

Cveto Jamnik je bil v letih 1978 – 1990 častnik v poveljstvu 2. Ljubljanske brigade TO. Dolgoletno prijateljstvo, tovarištvo in medsebojno zaupanje med stotnikom Jamnikom in pripadniki MŠTO so bili stkani na vojaških vajah enot Mestnega štaba TO Ljubljana v navedenem obdobju. Prav to zaupanje in strateški položaj vasi Rob v zaledju mesta Ljubljane sta bila povod, da sta Miloš Šonc in Ivo Furlan v času MSNZ, v mesecu avgustu leta 1990 organizirala tajno skladišče orožja in streliva pri zakoncih Jamnik v skladiščnih prostorih njunega mizarskega podjetja. V času večkratne Cvetove poslovne odsotnosti je soproga Jasna izpolnjevala vse že vnaprej določene dolžnosti hranjena orožja in streliva. Z navedeno oborožitvijo smo deloma opremili za zaščitno četo 5. Pokrajinskega poveljstva TO Ljubljane.
Tajno skladišče je delovalo do septembra 1991. V njem smo hranili oborožitev in strelivo, ki je bilo zaplenjeno v vojni za Slovenijo.
5. PŠTO Ljubljane je imel na lokaciji v Robu naslednjo oborožitev, strelivo in vojaško opremo:

Puškomitraljez 7,62 mm M72 ………….10 kosov
Avtomatska puška 7,62 mm M70 …45 kosov
Polavtomatska puška 7,62 mm M….10 kosov
Pištola 7,62 mm M56……………………………8 kosov
Naboj 7,62 mm ……………………………10.800 kosov
Naboj 7,62 mm za pištolo………………500 kosov
Raketa OSA …………………………………………….5 kosov
Raketa Strela …………………………………………….3 kose
Tromblonska mina ……………………………..50 kosov
Bomba ročna ………………………………………..20 kosov
Tankovske mine …………………………………40 kosov
Pehotne mine ……………………………………125 kosov
Šotori ……………………………………………………25 kosov
Taborna oprema
Terenska kuhinja…………………….………………..3 kose

S tem svojim pogumnim dejanjem prevzema in tajnega hranjenja orožja in streliva, sta se Cveto in Jasna Jamnik v ključnih trenutkih priprav na osamosvajanje domovine izkazala kot zavedna Slovenca ter postavila na kocko tudi svoji življenji.
Republiška koordinacija je v času vojne za Slovenijo 28. 6. 1991 organizirala v zaselku Krvava peč nad Robom tajno nastanitev oficirjev in podoficirjev, ki so prestopili iz JLA v TO Slovenije. Pri oskrbi
prestopnikov sta Jamnik Cveto in Jasna poleg nekaterih sovaščanov Roba in Zapotoka izkazala veliko požrtvovalnost in zanesljivost pri izvajanju različnih nalog.
Cveto Jamnik je prejemnik priznanja znak Manevrske strukture narodne zaščite, ki pa ga žal soproga Jasna nima, zaradi birokratskih nasprotovanj posameznikov in organov, ki dajejo soglasje k ureditvi statusa veterana ZVVS.

Tekst: Ivo Furlan

Jamnik Jasna in Cveto
Foto: Uroš Šonc
Jamnik Jasna in Cveto
Foto: Uroš Šonc

Jereb Alojz

Jereb Alojz je kot dolgoletni pripadnik Vojaške policije Teritorialne obrambe mesta Ljubljane užival izredno veliko zaupanje pripadnikov štaba, zato je že zelo zgodaj v času MSNZ padla odločitev, da se nekateri ključni dokumenti štaba hranijo pri njem na domu. Za tajno skladišče so vedeli tudi njegovi najbližji.
Nalogo skladiščenja so pri družini Alojza Jereba izvedli v celoti in varno ter brezhibno. Alojz Jereb je tudi prejemnik znaka MSNZ.Tekst: Miloš Šonc

Jereb Alojz
Foto: Uroš Šonc
Jereb Alojz
Foto: Uroš Šonc
Jereb Alojz

Lenarčič Jakob in Aleš

Pri družini Lenarčič Jakoba v Grosuplju Pod gozdom so bili hranjeni pomembni dokumenti z obveščevalnega področja za mesto Ljubljana. Tajno skladišče je bilo organizirano že v samem začetku delovanje MSNZ in je bilo zaradi neposredne bližine bivanja odgovornega
obveščevalnega častnika MSNZ za Ljubljano zelo prikladno za varno in nemoteno hrambo ter vpoglede ob vsakem času.
Tako Lenarčič Jakob, kot tudi sin Aleš sta imela vojaški razpored v bivši Teritorialni obrambi in sta bila zaupanja vredna ter zavedna Slovenca. Oba sta tudi prejemnika znaka MSNZ in sta bila kasneje angažirana v pripravah na vojno.

Tekst: Miloš Šonc

Lenarčič Jakob in Aleš
Foto: Uroš Šonc
Lenarčič Jakob
Foto: Uroš Šonc
Lenarčič Aleš
Foto: Uroš Šonc

Šparouc Jože

Šparouc Jože je stanoval na Privozu 11 b na Prulah v Ljubljani. Bil je bivši civilni uslužbenec JLA, ki je kot strokovnjak služboval v tehničnih delavnicah na Parmovi ulici v Ljubljani in nato v računalniškem oddelku na poveljstvu JLA na Metelkovi ulici. Kot izredno zaveden Slovenec, vendar zelo skromen in zaupanja vreden človek, je že na začetku delovanja MSNZ prejel v hrambo pomembne dokumente in gradivo z obveščevalnega področja. Zaradi bližine lokacije Kresije, kjer je bil sedež MSNZ za Ljubljano, so bili tudi dostop in hiter izvzem ali vpogled pomembnih dokumentov važni za pravilno in pravočasno presojo, kar je bilo na domu Jožeta Šparouca varno zagotovljeno vsak hip. Šparouc Jože je bil tudi prejemnik znaka MSNZ.

Tekst: Miloš Šonc

Šparouc Jože
Foto: Miloš Šonc
Šparouc Jože
Foto: Uroš Šonc

Jakšič Anton in Valentin

V času priprav na osamosvojitev sva z Miroslavom Debelakom intenzivno razmišljala o možnih lokacijah za tajna skladišča. V tem času je bilo glavno vprašanje, kdo od nas pozna človeka, ki bi bil pripravljen v svojih prostorih skladiščiti predvsem orožje in strelivo. Da bi skladiščili MES, se sploh nismo upali povedati. Potrebno se je bilo odločiti zelo hitro. Odločili smo se, da k sodelovanju pritegnemo tiste, za katere vemo, da so domoljubi, da imajo pogum in seveda kolikor toliko ustrezne pogoje za skladiščenje.Zelo dobro sem poznal brata Jakšič in vedel sem, da sta zaupanja vredna. Prvi obisk na njuni vrtnariji in cvetličarni je bil odločilen. S kepo v želodcu sem jima predstavil situacijo, ki je nastajala v tistem času. Povedal sem jima, da smo morali zaradi razorožitvenih teženj JLA iz naših skladišč ilegalno odpeljati vse, kar se je dalo, od orožja in streliva ter opreme. Seznanil sem ju z dejstvom, da je mogoče vse, tudi vojaško posredovanje in da moramo za vsako ceno razpršiti orožje in strelivo po terenu. Vprašal sem ju, če sta pripravljena sodelovati in v svojih prostorih na vrtnariji najti nekaj prostora za skladiščenje. Brez pomisleka sta predlagala zaklonišče, ki so ga zgradili takrat, ko so gradili nove objekte vrtnarije in cvetličarne. Takoj smo se odpravili na ogled prostora. Do zaklonišča so vodile številne stopnice in na koncu idealen, suh prostor.Lokacija je bila z vseh vidikov idealna, saj je bila vedno dostopna in blizu mobilizacijskih zbirališč ter štaba TO Bežigrad.Dogovorili smo se in že naslednji dan sva z Miroslavom Debelakom v poznih večernih urah s kombijem pripeljala večjo količino pehotnega streliva in nekaj orožja. Lokacija je bila idealna, saj je dvorišče zaprto s strani ceste. Razni kombiji so se dnevno pojavljali na njihovem dvorišču in brez posebnega strahu in tveganja smo mirno znosili težke zaboje v zaklonišče. Strmo stopnišče v podzemno zaklonišče nam je dodobra dvignilo srčni utrip.Anton in Valentin sta preko zabojev naložila nekaj stvari, ki so v celoti pokrile zaboje, da ne bi kdor koli od domačih slučajno opazil nenavadnih zabojev v njihovem zaklonišču. Tako ali tako pa tega prostora niso uporabljali, saj je bil dejansko namenjen zaklonišču in ni bilo nevarnosti, da bi kdor koli od domačih po nesreči odkril skladišče.Po opravljeni akciji sta v priročni kuhinji skuhala kavo, ki smo jo spili ob pogovoru o aktualnih temah in pripravah na osamosvojitev. Takrat smo se dogovorili, da je lokacija popolnoma tajna in da za njo ne ve nihče, razen nas štirih, ki smo bili takrat prisotni. Dogovorili smo se tudi za način komunikacije in obveščanja. Zaupala sta nam in nikoli nista podvomila v namen in našo odločitev. Nista spraševala, koliko časa naj bi se skladiščilo. Bila sta pripravljena prevzeti visoko tveganje in za to pogumno odločitev si zaslužita najvišjo stopnjo spoštovanja s strani države.Anton in Valentin sta prejemnika znaka MSNZ in Zahvalne listine Območnega združenja VVS mesta Ljubljane za družine, ki so hranile orožje, MES, strelivo in vojaško opremo na tajnih lokacijah ljubljanske MSNZ in TO v letih 1990/1991. Zahvalna listina je bila podeljena 24. novembra 2005 v vojašnici Franc Rozman Stane. Prav tako sta upravičena do statusa vojnega veterana.

Tekst: Dušan Levičnik

Jakšič Anton
Foto: Uroš Šonc
Jakšič Anton
Foto: Uroš Šonc

Tajno skladišče v hiši podpolkovnika Miroslava
Debelaka, Kresnice 120

Tajno skladišče je bilo aktualno od sredine leta 1990 pa tam do januarja 1991. Lokacije za področje Bežigrada sva izbirala s sodelavcem Dušanom Levičnikom.
V tajnem skladišču na Kresnicah 120 je bila hranjena zajetna količina eksploziva, tromblonskih min in pehotno strelivo.Glede na pomembnost vojaških sredstev, sem se odločil, da jih hranim sam, kljub dejstvu, da naj aktivni pripadniki na domu ne bi skladiščili večje količine orožja, minsko eksplozivnih sredstev in vojaške opreme.Mesto hranjenja je odgovarjalo tudi dejstvu oz. oceni, da je komunikacija Litija – Ljubljana predstavljala morebitno rezervno oz. pomožno varianto prodiranja proti Ljubljani.Spomin seže seveda na prvo dobavo minsko eksplozivnih sredstev. Zbrala se je kar lepa skupina takratnih sodelavcev Manevrske strukture Narodne zaščite oz. 5. PŠTO: Marino Medeot, Ivo Furlan, da ne naštevam, skratka pol štaba. Dogovorjeni smo bili za okoli 24 ure, vedel pa sem, da točna ura dogovora ne drži. Tam okoli ene ure ponoči so sprva prišli po ulici fantje kot predhodnica ter postavili širše in ožje zavarovanje. Hiša namreč stoji sredi gosto naseljenega področja. Kmalu zatem je pripeljal kombi poln nevarnih sredstev in akcija je stekla.Kasneje, ko smo zaključili nalogo, smo popili kavico in se zadovoljni razšli, vedoč, da je še ena količina minsko eksplozivnih sredstev in streliva pripravljena za morebitno uporabo. Podpolkovnik Miro Debelak je prejemnik znaka MSNZ.

Tekst:
Miroslav Debelak

Debelak Miroslav
Foto: Uroš Šonc
Debelak Miroslav
Foto: Uroš Šonc

Tajno skladišče KEBER ANTONA, Cesta v Šmartno 31

Za to tajno skladišče, ki je bilo v avtomehanični delavnici sta skrbela in bila zadolžena Keber Anton in Zebič Darko. Delavnica na navedeni lokaciji kljub vsem pretresom v naši državi deluje še sedaj.

Pravzaprav je odločitev, da poizkusimo urediti tajno skladišče na tem naslovu, prišla iz dejstva, da sem osebno poznal oba fanta, Darka iz otroštva, Antona pa preko njega. Nenehno sta ta zlata fanta skrbela za naša vozila in nekako ni bilo razlogov, da jima ne bi zaupali. Toda zaupati strelivo in orožje ni bila šala. Oba sta me poznala in vedela, kje sem zaposlen. Ko sva z Levičnik Dušanom prišla zgolj na razgovor, je bilo kar v zraku čutiti, da nekaj ni tako kot običajno. Seveda smo hitro prešli na trenutno politično situacijo in seveda izrekli magične besede.

Z velikim zanosom sta takoj iskala lokacijo v okviru delavnice in stanovanjskega objekta, medtem pa je mama Antona, žal že pokojna, pripravila kavico, ki je hitro sprala vse cmoke v naših grlih.

Tajno skladišče je bilo le dober kilometer zračne linije od štaba za Bežigradom. Povezano je bilo z odličnimi komunikacijami in ker sta fanta delala od jutra do večera, je bilo tudi dobro zavarovano.

Hitro smo se dogovorili za sistem obveščanja in že po nekaj dneh, sva z Dušanom Levičnikom pripeljala v nočnih urah prvo večjo pošiljko streliva. Hitro smo zaprli vse dovoze do objekta in dodobra napolnili skladišče. Seveda brez adrenalina tudi tukaj ni šlo. Za naju z Dušanom je bila akcija zgolj rutina. Predstavljam pa si oba prijatelja, ki sta se nedvomno zavedala, da delata nekaj zelo resnega in seveda še kako tveganega. Z odločitvijo je Anton Keber postavil na kocko ne zgolj svoje življenje, temveč tudi življenja vseh domačih. Sam pa sem se zavedal, kako nas dejanja sedaj še bolj povezujejo, lahko rečem za vse življenje.

Tako Keber Anton kot Zebič Darko sta imetnika znakov Manevrske strukture Narodne zaščite.

Tekst: Miroslav Debelak

Keber Anton in Zebič Darko
Keber Anton in Zebič Darko

Tajno skladišče 1990 in 1991 pri
Cirilu Podržaj na Finčevi 1 na Škofljici

Po kontaktu med Kastelic Vinkom pripadnikom Občinskega štaba za narodno zaščito Ljubljana Vič – Rudnik in Cirilom Podržajem v oktobru 1990 v gostišču Arkada na Škofljici, ko so razmere terjale odločno in hitro ukrepanje, je Ciril Podržaj kot zavedni Slovenec po kratki seznanitvi oz. razgovoru o situaciji v državi, takoj pristal na to, da se v njegovem objektu na Finčevi 1 na Škofljici hrani večjo količino orožja in streliva.

Njegove besede: »Ni problema,« ki so potrjevale njuno več kot 35 letno prijateljstvo in poznanstvo, so omogočile, da so še isto noč okoli tretje ure trije ali štirje pripadniki Manevrske strukture narodne zaščite Ljubljana Vič – Rudnik pripeljali netrzajne topove, minomete, protioklepno in pehotno orožje, mitraljeze in večjo količino streliva. Vsega skupaj je bilo za okoli 5 ton. Na novi tajni lokaciji pri Cirilu Podržaju so poskrbeli za varno raztovarjanje in hrambo navedenega vse do leta 1991 oz. do približno 1 teden pred začetkom vojne, ko so ga prišli iskat s tovornim vozilom uniformirani pripadniki Teritorialne obrambe mesta Ljubljane.

Načelo: »kdor hitro da, dvakrat da«, ki ga je s svojim odločnim in pogumnim pristankom o hranjenju orožja in streliva v svojem objektu realiziral Ciril Podržaj, je tudi razlog, da je Ciril imetnik znaka Manevrske strukture narodne zaščite št. 290 in da je na objektu spominsko obeležje, katerega pokrovitelj je Osnovna šola Škofljica.

Tekst: Vinko Kastelic

Major Vinko Kastelic je bil kot organizator tajnega skladišča pri Cirilu Podržaju na Finčevi 1 na Škofljici glavni govornik tudi ob odkritju obeležja 3. decembra 2014
Tekst: Miloš Šonc
Akterja dogajanja v času Manevrske strukture narodne zaščite polkovnik Stojan Kastelic in Ciril Podržaj. Marsikaj bi lahko tok zgodovine preokrenil drugače, če ne bi bilo pogumnih in zavednih ljudi, ki so pravočasno pokazali svoje znanje in srce.
Tekst: Miloš Šonc
Foto: Ivan Bahat
Obeležje je spomin na dogodke v času osamosvajanja in na ljudi, ki so tvegali, zavedajoč se, da niso dovolj le besede, temveč dejanja.
Tekst: Miloš Šonc
Foto: Ivan Bahat

Govor majorja Vinka Kastelica ob odkritju spominskega obeležja pridružini Milana Šercerja v Ljubljani, Rudnik I/11a, 3. 12. 2014

Pozdravljeni vsi navzoči!

Še posebej pozdravljam načelnika MSNZ Ljubljanske pokrajine Miha Butaro, člane Območnega združenja zveze veteranov vojne za Slovenijo mesta Ljubljane in njegovega predsednika dr. Igorja Potočnika, nekdanjega načelnika GŠSV generalmajorja Ladislava Lipiča in ostale cenjene obiskovalke in obiskovalce.Danes smo se zbrali, da se spomnimo septembra 1990, ko je bilo potrebno poiskati tajno skladišče in shraniti približno tri tone minsko eksplozivnih sredstev za potrebe Manevrske strukture narodne zaščite mesta Ljubljane.Ta minsko eksplozivna sredstva je prevzel naš pripadnik Teritorialne obrambe Ljubljana Vič – Rudnik, rezervni oficir Milan Šercer. Takrat je bil namestnik komandirja čete za pritispecialna dejstva ( PSD).Res iskrena mu hvala!Milana poznam že več kot 25 let. Milana Šercerja sem dobil na vojaški razpored v TO na Poveljstvu vojaškega okrožja na Roški cesti v Ljubljani, tam, kjer je bil kasneje zaprt Janša.Ob soglasju vseh sodelavcev na Viču in seveda z njegovim soglasjem, smo ga postavili na navedeno dolžnost, ki jo je zelo dobro in pošteno opravljal. Uvedel je nekaj novosti, ki so dosegle pri rezervistih zelo dobre rezultate.To je bil tudi razlog, da je bilo kasneje njegovem naslovu bivališča na Rudniku I / 11 a v Ljubljani tajno skladišče.Milan Šercer ima znak MSNZ št. 293. Tudi njegova žena Marjana je nosilka znaka MSNZ št. 1646. Skupaj s sinovoma Markom in Matjažem so prevzeli veliko odgovornost, kajti v času razpadanja Jugoslavije ta naloga ni bila mačji kašelj.Sinova sta bila takrat zelo majhna in sta odgovorno, kljub mladosti, sprejela to nalogo in dolžnost. Nikoli ne bom pozabil, ko me je Milan vprašal: »Kaj naj pa povem otrokoma?« Odgovoril sem mu: »Povej jima, da je ta roba tukaj.« Ko me je vprašal: »Kaj pa naj jima rečem?«, sem odgoviril: »Povej jima, da morata biti tiho.« Bila sta tiho in nikoli nista izdala te družinske skrivnosti. Potem smo v začetku junija 1991 prišli z vojaškimi kamioni ter v uniformah Teritorialne obrambe in prevzeli tu shranjena minsko eksplozivna sredstva.V samih dogajanjih v letu 1991 je Milan Šercer prevzel veliko nalog pri vodenju in organiziranju enot TO mesta Ljubljane.Na koncu bi prosil spoštovano vodjo Podružnične šole Rudnik v okviru OŠ Oskarja Kovačiča, gospo Alenko Milavec, da prevzame pokroviteljstvo in negovanje spominskega obeležja na družinski hiši Šercer. Ta dogajanja in postavljeno obeležje so kot živa priča dogajanj v prelomnem obdobju slovenske osamosvojitve, kar je po 700 letih življenja v Avstro – Ogrski in 70 letih življenja v obeh Jugoslavijah v letu 1990 omogočilo življenje v Sloveniji, kar je rezultat vseh prizadevanj in tudi vas, prebivalk in prebivalcev Rudnika in seveda mesta Ljubljane.

Hvala Vam!

Tekst: major Vinko Kastelic

Polkovnik Stojan Kastelic, Milan Šercer in Vinko Kastelic
Foto: Stasil Burja
Sinova Marko Šercer, Matjaž Šercer in Marjana Šercer.
Foto: Stasil Burja
Odkritje spominskega obeležja 3. decembra 2014 pri družini Šercer v Ljubljani Rudnik I/ 11A
Foto: Ivan Bahat
Pokrovitelj spominskega obeležja je OŠ Oskarja Kovačiča podružnica Rudnik
Foto: Ivan Bahat

Govor načelnika Manevrske strukture narodne zaščite Ljubljana Moste – Polje majorja Franca Koširja ob odkritju spominskega obeležja pri Igorju Mauserju v Ljubljani Pod Ježami 20, 4. 12. 2014

Spoštovani!
Predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo mesta Ljubljana dr. Igor Potočnik, podžupan mesta Ljubljane mag. Aleš Čerin, načelnik MSNZ mesta Ljubljana Miha Butara, predstavnik veteranskega združenja Sever, gospa ravnateljica OŠ Sostro Mojca Pajnič Kirn, nastopajoči učenci OŠ Sostro, predstavniki SV in ostali.Danes smo se tukaj zbrali, da se spomnimo dogodkov pred 24. leti. Sredi maja 1990 nas je doletel sramotni ukaz RŠTO o prestavitvi orožja TO v skladišča nekdanje JLA, ki ga je podpisal general Dragotin Ožbolt. To je bil čas, ko smo se na volitvah večinsko odločili za drugačno, to je večstrankarsko Slovenijo in so izvoljeni predstavniki ljudstva po prvih demokratičnih volitvah prevzemali oblast. V naši občini smo bili od tiste srede do petka brez »vrhovnega poveljnika«, saj je bil bivši predsednik skupščine na bolniški, novi predsednik Janez Jančar pa je napovedal svoj prihod šele v ponedeljek. V OŠTO Ljubljana Moste – Polje smo imeli že prej večino orožja shranjeno v našem skladišču v okviru vojašnice »Bratstva in enotnosti« v Polju. Zadnji dan, v petek smo odpeljali še preostalo orožje iz občinskega skladišča. To moram poudariti, da nismo nikoli predali orožja bivši JLA, saj je bil objekt v okviru vojašnice zgrajen s sredstvi krajanov Ljubljane. Ključe našega skladišča nismo nikoli predali komandantu vojašnice, čeprav je to večkrat zahteval.Zadnji teden v avgustu me je Vojko Adamič, takrat zaposlen na MŠTO Ljubljana na tajnem srečanju seznanil z okvirnim projektom Manevrske strukture narodne zaščite. Povedal mi je, da me je Miha Butara izbral kot edinega komandanta TO občin v okviru MŠTO Ljubljane. Brez razmišljanja sem privolil v sodelovanje in tako se je začel projekt Manevrske strukture narodne zaščite v naši občini. V naslednjih dneh sem se pogovoril z Vojkom Pavlinom, Marjanom Videtičem in Borutom Nečemarjem o vključitvi v projekt, s čimer so se vsi brez pomisleka strinjali. Kasneje sem v projekt vključil še Bojana Habjana in Božano Krajnc. Tako smo bili edini štab v Ljubljani, ki je vključeval vse pripadnike stalne sestave v projektu Manevrske strukture narodne zaščite. To je zelo pomemben podatek, saj smo se o vseh aktivnostih lahko pogovarjali v štabu, kar pa ni bil primer v ostalih štabih v Ljubljani, kjer niso bili v projekt MSNZ vključeni vsi člani stalne sestave.Kmalu smo začeli tajno izvzemati oziroma »krasti« lastno orožje iz skladišča v vojašnici »Bratstva in enotnosti«. Sodelovali smo pri prevozih orožja iz Gotenice. V okviru občine smo organizirali tajna skladišča v objektu Milice v Polju, podzemnem zaklonišču na Vevčah, v objektu lovske družine Pugled na Razorih, pri Antonu Ziherlu v Dobrunjah, pri Črtomiru Cajnku na Kodeljevem in pri Igorju Mauserju Pod Ježami 20, kjer se nahajamo danes.Zaradi stroge konspirativnosti, ki je veljala v času delovanja projekta Manevrske strukture narodne zaščite, je za posamezna skladišča vedelo največ 3 – 4 ljudi. Zato v začetku jaz sploh nisem bil seznanjen z lokacijo pri Igorju Mauserju, saj sta se z njim dogovarjala delavca sekretariata za LO občine Ljubljana Šiška Beno Flogie in Dragan Ružičič. V to skladišče sta v nočnih urah pripeljala orožje in strelivo, ki ga je hranil Občinski sekretariat za ljudsko obrambo Ljubljana Šiška. Tukaj je imel Igor Mauser delavnico, v sosednjem stanovanju pa je živela njegova mama. Skladišče je bilo takorekoč v mestu, vendar dovolj skrito za nepovabljene. Igor Mauser je bil vključen v TO občine, kasneje pa je aktivno sodeloval z enotami Milice v času priprav in v 10 – dnevni vojni za Slovenijo.Tesno sodelovanje TO, Milice in prebivalstva so nam omogočili, da smo 27. junij dočakali pripravljeni z orožjem v roki, ki je bilo večinoma skrito na tajnih lokacijah, kot je bila ta in na kateri bomo v spomin na takratne dogodke odkrili spominsko ploščo. 

V Ljubljani, dne 4. 12. 2014 

Načelnik Manevrske strukture narodne zaščite občineLjubljana Moste – Polje

Franc Košir 


Zadnja varianta Varianta, Šonc Miloš 9. 1. 2015 ob 17.00


Tehnična obdelava: Uroš Šonc

Govor predsednika ObmZVVS mesta Ljubljane dr. Igorja Potočnika ob odkritju spominskega obeležja tajna skladišča 1990/91 pri Dušanu Levičniku, Podgrajska cesta 5 v Ljubljani dne 5. 6. 2015

Spoštovani,Današnji dan je priložnost, da obeležimo dogodke izpred 25 let in damo dolžno priznanje in zahvalo družini Levičnik, ki je nesebično in brez pomisleka dala na razpolago lastne prostore za tajno hrambo orožja Teritorialne obrambe OŠTO Bežigrad. Toda to je samo vrh ledene gore, zadnji od dogodkov, ki so zaznamovali in prizadeli družino Levičnik vse od začetka 20. stoletja do neodvisne in samostojne Slovenije. Skupna plemenita lastnost družine Levičnik je domoljubnost in trmasta slovenska zavednost – nihče od spoštovanih prednikov družine Levičnik si ni v svojem času upal niti pomisliti, da bo nekega dne na tem ozemlju svoboda in samostojna Slovenija. Zato je prav, da se danes spoštljivo spomnimo njihove žrtve, da lahko živimo v svobodni in neodvisni Sloveniji.Stari oče Dušana Levičnika, Štefan Levičnik, je bil akter I. svetovne vojne: najprej na največjem morišču I. svetovne vojne, v Rusiji – Galiciji, od koder je bil ranjen in po okrevanju premeščen na drugo največje morišče, na Soško fronto, kjer je dočakal konec vojne. Kasneje je kot prostovoljec branil severno mejo in bil Maistrov borec. Za hrabrost in neomajno domoljubje, je bil odlikovan z najvišjim odlikovanjem takratne kraljevine SHS, Karađorđevo zvezdo z meči.V II. svetovni vojni je prav zaradi tega odlikovanja pobegnil na italijansko stran pred Nemci in neizogibni likvidacijo ter bil več kot eno leto zaprt.V tem času je odšel v partizane sin Marjan, ki je izgubil življenje v bitki na Dolenjskem, na Vinkovem vrhu, star komaj 16 let. Tudi najstarejša hči Ivica je bila partizanska aktivistka. Med opravljanjem nalog so skupino aktivistov v Besnici obkolili Nemci in po daljšem navzkrižem ognju so jih nekaj tudi zajeli. Zaradi posledic mučenja in dogodkov okoli zajetja je kasneje nesrečno izgubila življenje.V času okupacije nemških sil sta bila nasilno mobilizirana tudi sinova Štefan in Albin in na najbolj krut način doživela strahote vojne od Francije, Norveške, Poljske in Rusije. Doživela sta strahote vojne, kot tudi strahote taborišč. Kljub trpljenju sta strahote vojne preživela in sta danes ponosno z nami. Cenimo in spoštujemo vašo žrtev, hvala vam.Naj nadaljujem v 90 letih. Ko je postalo jasno, da so pritiski JLA glede prevzema evidence o nabornikih nedvoumni, so v štabu OŠTO Ljubljana Bežigrad pričeli z resnim iskanjem ustrezne lokacije za evakuacijo vseh kartotek in personalnih evidenc. Iskali so varno in vsak trenutek dostopno lokacijo. Dušan Levičnik je predlagal, da bi vse kadrovske evidence lahko preselili kar v njihovo stanovanje nekaj 100 m stran od štaba. In akcija preseljevanja je stekla.Čeprav se je z družino kmalu preselil v domačo rojstno hišo, so evidence ostale v stanovanju za Bežigradom.To je bilo prvo tajno skladišče, ki ga je organiziral OŠTO Bežigrad.V drugi polovici leta 1990 so iz skladišč v Rojah v Šentvidu začeli z aktivnim, skritim izvzemom orožja in streliva iz naših skladišč. Seveda se je takoj pojavil problem kam s tem orožjem in opremo. Dušan Levičnik se je kljub visokemu varnostnemu tveganju odločil in ponudil domačo lokacijo, tudi zato, ker so bili njegovo starši doma in so lahko nadzorovali skladišče. V gospodarskem poslopju je bila velika garaža in ta je bila idealna za parkiranje zaprtega štabnega furgona s katerim so prevažali orožje, strelivo in minsko eksplozivna sredstva. Skladiščenje in prevozi, so bili visoko tvegani, časa ni bilo na pretek, vsak premik je bil avantura in tveganje, akcije so običajno potekale ponoči in na meji človeške zmogljivosti – pa vendar so bile vse naloge izvedene brezhibno.Dušan Levičnik je z očetom, ki je ves čas vedel vse in tudi na vse načine podpiral osamosvojitvena prizadevanja, izpraznil sobo v kleti in jo pripravil: okna so bila primerno zastrta, orožje in strelivo zloženo v zadnji del sobe, vse skupaj pa zakrito s kramo in starim pohištvom. Skladiščeno je bilo več dest tisoč kosov streliva za pehotno orožje in nekaj lahkega pehotnega orožja. Skladišče je bilo varno in je dobro služilo svojemu namenu.Kljub visokem tveganju za celotno družino Levičnik, se je le-ta brez pomisleka odločila za pravo stvar in za Slovenijo. Takratne noči so bile dolge in naporne, polne napetosti, strahu in negotovosti. Pa vendarle: na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev pravilna, tvegana, vendar domoljubna in daljnovidna. Danes veterani mesta Ljubljane in vsi prisotni na simboličen način izkazujemo hvaležnost in priznanje družini Levičnik za vse kar so storili, da lahko živimo in delamo v svobodni in neodvisni Sloveniji. Dušan Levičnik, veteran vojne za Slovenijo, je za svoje aktivno sodelovanje v času delovanja MSNZ in v času osamosvojitvene vojne prejel Srebrni znak generala Maistra, znak Obranili domovino, Medaljo MSNZ, znak Borovnica, znak Tajna skladišča in znak Štabi TO 1991. Prepričan sem, da bo danes odkrito obeležje imelo posebno težo in mesto med Karađorđevo zvezdo z meči, spomenico Maistrovega borca in priznanji za neodvisno in samostojno Slovenijo. Obeležje res govori samo o tajnem skladišču orožja v 90 letih, se pa v njem skrivajo hrepenenja in žrtve družine Levičnik zadnjih 100 let. Vsi prisotni upamo in si želimo, da je Dušan zadnji v družini Levičnik, ki dodaja v družinsko zbirko priznanja za oborožen odpor – mlajše generacije naj dodajo priznanja za uspešno delo in razvoj v samostojni in neodvisni Sloveniji.

Spoštovana družina Levičnik, hvala vam.

Ljubljana, 5. 6. 2015 dr. Igor Potočnik

Dušan Levičnik (desno), poveljnik prve brigade SV brigadir Roman Urbanč in podžupan MOL g. Aleš Čerin so odkrili spominsko obeležje

Govor načelnika MSNZ Ljubljana Bežigrad Miroslava Debelaka ob podelitvi nadomestnega obeležja Bojanu Herodežu in odkritju spominskega obeležja pri Dušanu Levičniku na Podgrajski cesti 5 v Ljubljani dne 5. 6. 2015

Spoštovani soborci, spoštovani g. Aleš Čerin, podžupan mesta Ljubljane, spoštovani brigadir g. Roman Urbanč, pov. 1. br., spoštovani namestnik EPOD/GŠSV podpolkovnik Roman Kervina, predstavniki ostalih organizacij, spoštovani predstavniki SV, spoštovani praporščaki, spoštovani vaščani Podgrada in drugi gostje, prijatelji in sorodniki družine Levičnik in Herodež. Poseben pozdrav namenjam tudi pevskemu zboru OŠ Zalog in ravnatelju Rajku Mahkovic. Seveda pa gre najlepši in najbolj spoštovani pozdrav današnjim slavljencem in gostiteljem, herojem in velikim domoljubom Dušanu in Pavlu Levičniku ter Bojanu Herodežu in seveda njihovim družinam. Zelo sem počaščen, ker stojim na dvorišču, kjer je živel velik heroj I. svetovne vojne, nosilec najvišjega odlikovanja kraljevine SHS Karađorđeve zvezde z meči, Štefan Levičnik. Leto 1990, zanimiva situacija, ukaz o predaji orožja TO. Malo Slovencev se takrat zaveda resnosti položaja. Glede na vse doživeto se del stalne sestave TO organizira v MSNZ (manevrsko strukturo narodne zaščite). Kakšen projekt je to bil, vemo le tisti, ki smo tako ali drugače aktivno sodelovali pri tem drznem in izredno nevarnem in tveganem projektuNekega dne ob neznani uri me povabijo v strukturo MSNZ. Čez dan ali dva prav tako ob neznani uri povabim g. Dušana Levičnika v MSNZ. Prav on ravno tako povabi g. Bojana Herodeža v MSNZ. Vzrok? Preprost! Zagotoviti številčno, tajno, narodno zavedno organizacijo. Kako zahteven projekt je to bil vem sam, ve Dušan Levičnik in ve tudi Bojan Herodež. Sam in g. Levičnik sva kot pripadnika stalne sestave TO, predobro vedela kako in kaj, se dogaja. Pogosto sva do zob oborožena v civilu varovala različne nočne tajne sestanke vplivnih takratnih vodij MSNZ in politikov, ki so odločali o pomembnih korakih in posledično o naši usodi. Posledica je bila pridobiti zavedne pripadnike TO, zavedne domoljube, prijatelje, znance. Med njimi je bil tudi g. Bojan Herodež, takrat kot obrtnik v zasebni avtomehanični delavnici v Tomačevem. Bojan ni bil naključno izbran. Več faktorjev je vplivalo na njegov izbor. Vedeli smo, da ima primerne prostore za tajno skladišče, nedaleč stran pa smo imeli predvideno mobilizacijsko zbirališče za eno od številnih enot TO, ki smo jih takrat pripravljali za morebiten oboroženi spopad z JLA. Pa vendar, na koncu je bilo potrebno pridobiti njegovo zaupanje in privolitev. Kar nekaj srečanj je bilo potrebnih, da sva skupaj z Dušanom dregnila v bistvo. Brez dobrih priprav seveda ni šlo. Na koncu pa Bojan pove: »Ja, kaj pa sta toliko čakala«. Ja, lokacija delavnice v Tomačevem je bila idealna, zato sva jo z Dušanom dodobra napolnila s pehotnim orožjem, ostrostrelskimi puškami, pištolami, strelivom, celo minometi. Kar nekaj tveganih nočnih prevozov je bilo potrebno, da sva kletne prostore pod delavnico napolnila skoraj do stropa. Na stotine kosov orožja in na deset tisoče kosov streliva sva varno skladiščila pri Bojanu, ki je s svojim pogumom in vero v Slovenijo brez pomislekov in pogojev sprejel visoko tveganje. Pri vseh prevozih na tajno lokacijo, smo tesno sodelovali s takratno postajo milice Bežigrad, ki so pripravili blokado ceste z obeh strani, da sva nemoteno in v popolni tajnosti zapeljala kombi na dvorišče. Odločitev g. Bojana Herodeža, da odstopi prostore za skladiščenje orožja in streliva je bila hitra in odločna, s tem pa je seveda postavil na kocko vse kar je imel, da o družini ne govorim. Ne spomnim se, da bi Bojan kadarkoli potarnal, da ga boli glava ali srce zaradi svojih odločitev. Prav nasprotno, vedno je bil na svojo odločitev ponosen in poln vere in zaupanja v prihajajoče nemirne čase. Bojan je danes v mojih očeh eden redkih zavednih herojev te države. Danes si ne upam niti pomisliti, kaj vse bi se lahko zgodilo z vsemi tistimi, ko smo takrat tvegali in pripravljali vse potrebno za oborožen odpor proti takratni vojaški sili, ki je bila celo ena največjih vojska v Evropi. Ne predstavljam si, kaj vse bi se dogajalo z nami in našimi družinami, če bi takratna tajna policija, Udba, SDV in druge zvezne službe razkrinkale našo mrežo. Bojan je to tveganje prevzel in s svojim pogumom, prispeval velikanski kamen v mozaik osamosvajanja Slovenije. Bojan naj današnji dan, pa čeravno po toliko letih, ostane v tvojem spominu, ko ti soborci, prijatelji izrekamo globoko zahvalo za vsa tvoja pogumna, herojska dejanja. Današnje priznanje, ki ti ga bomo podelili, postavi na svetlo mesto, povej svojim prijateljem in znancem, otrokom in vnukom kaj si storil za domovino Slovenijo. Ne sramuj se svojih herojskih odločitev v najtežjih časih, ki jih je Slovenija doživljala. Bojan, zavedaj se, da brez tebe in tebi podobnih danes ne bi veselo, v miru in svobodi, s slovensko besedo, praznovali teh dogodkov. Na koncu bi se rad zahvalil soborcem za izkazano čast Bojanu in seveda Dušanu in očetu Pavlu, ter njihovim družinam, še posebno pa me veseli, da so otročki osnovne šole Zalog popestrili našo svečanost v tako velikem številu. Bojan od srca ti hvala za tvoj pogum in nesebičnost ki si jo zmogel, ko je bilo najtežje.

Ljubljana, 5. 6. 2015 Miroslav Debelak

Bojan Herodež (desno) z nadomestnim obeležjem in načelnik MSNZ Ljubljana Bežigrad Miroslav Debelak

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja