1. Območje obveščevalne odgovornosti v času MSNZ je bilo za MŠNZ področje takratnih petih ljubljanskih občin (Bežigrad, Center, Moste – Polje, Šiška in Vič – Rudnik). Območje obveščevalnega interesa pa je bilo seveda širše in se je nanašalo predvsem na Vrhniko in tamkajšnjo 1. oklepno brigado, skladišče Borovnica in letališče Brnik.
V praksi je to pomenilo, da so bili z ukazom MŠNZ Ljubljana mesto zadolženi za pokrivanje vojaških objektov JLA posamezni občinski štabi manevrske strukture Narodne zaščite, ki so bili tudi seznanjeni z oceno ogroženosti. Kasneje v času prenosa pristojnosti poveljevanja na »nov RŠTO«, se je območje obveščevalne odgovornosti razširilo še na obmestne občine najprej Domžale, Grosuplje, Litijo in Vrhniko ter nato še na Kamnik in Logatec.
2. Obveščevalni podatki so se zbirali centralizirano od izvidnikov na terenu, preko dežurnega častnika oz. obveščevalnega častnika v OŠNZ, do dežurnega častnika MŠNZ Ljubljana oz. pomočnika načelnika štaba za obveščevalne zadeve. Od tu dalje so bili posredovani poveljniku MŠNZ Ljubljana, republiškemu vodstvu, kasneje RŠTO RS, milici in drugim uporabnikom (OŠTO) itd. V kolikor je šlo za nujne podatke, so se dostavljali tudi direktno obveščevalnemu častniku v MŠNZ Ljubljana.
Za posamezne ključne vojaške objekte in smeri smo organizirali obveščevalne točke, ki so podatke dostavljali neposredno obveščevalnemu častniku v MŠNZ Ljubljana mesto oz. 5. PŠTO Ljubljanske pokrajine. Tako so bile obveščevalne točke dodaten vir zbiranja podatkov in so zagotavljale še večjo točnost.
3. Obveščevalne podatke smo zbirali tajno, neprekinjeno, načrtovano in usmerjeno. Sprva je nalogo izvajala stalna sestava, nato pa v vedno večji meri rezervna sestava. Angažirali smo preverjene in zanesljive pripadnike izvidniških enot, diverzantskih vodov, čet za protispecialno delovanje (PSD) in nato tudi zaščitnih čet ter drugih enot.
Število objektov in štiriindvajset urno observiranje je zahtevalo namreč izredno veliko število ljudi, ki so rotirali po načelu: na nalogi, v pripravljenosti in v rezervi. Vsaj v začetku so imeli obveščevalni častniki oz. načelniki občinskih štabov manevrske strukture Narodne zaščite kar precej problemov glede načina angažiranja in odsotnosti ljudi z delovnih mest.
Observacija se je izvajala seveda v civilnih oblekah, največkrat z motornimi vozili in ustreznim prenosom podatkov. Nalogo pa smo izvedli celo z letaloma in motornim zmajem.
4. Zbrani obveščevalni podatki so se analizirali na nivoju MŠNZ Ljubljana oz. 5. PŠTO, kjer se je od 4. 10. 1990 dalje vodil tudi obveščevalni dnevnik. Vanj so se vpisovali vsi obveščevalni podatki, s časom sprejema, verodostojnostjo vira, oceno točnosti itd.
Obveščevalni dnevnik je postal nepogrešljiv dokument za spremljanje situacije, analiziranje, posredovanje podatkov in predlaganje ukrepov poveljniku Mihi Butari.
5. Sodelovanje vseh pripadnikov pri obveščevalni zagotovitvi je bilo tako v okviru štabov in enot MSNZ kot TO izredno dobro in učinkovito.
Posebej pa je potrebno poudariti kvalitetno sodelovanje in izmenjavo podatkov z milico v Ljubljani posebej s poveljnikom Posebnih enot milice (PEM) inšpektorjem Stanetom Leskovškom in njegovim namestnikom inšpektorjem Stanetom Plohlom ter tudi z zaščitno enoto milice (ZEM), kjer sta izredno uspešno sodelovala poveljnik inšpektor Vinko Beznik in njegov namestnik inšpektor Dušan Gorše.
Kasneje po prenosu pristojnosti manevrske strukture Narodne zaščite na nov RŠTO RS, je bilo tudi sodelovanje z najodgovornejšim obveščevalnim častnikom Milošem Bregarjem zelo vzorno. Isto velja za sodelovanje in izmenjavo podatkov s sosednjimi PŠTO.
Tako, da lahko utemeljeno zatrdim, da se je izmenjava obveščevalnih podatkov izvajala pravočasno tako po vertikali, kot po horizontali in tako po strokovni, kot po poveljniški liniji.
6. Način zbiranja podatkov in samo izvedbo nalog smo neprestano analizirali in izboljševali obveščevalno izvidniški sistem, hkrati pa strogo upoštevali strokovna načela, imeli pobudo pri obveščevalnem delu ter skrbeli za varnost ljudi in izvedbe nalog.
Z nakupom določenega števila daljnogledov, uporabo nočnogledov in druge tehnike, se je zelo izboljšala kvaliteta zbiranja obveščevalnih podatkov.
Hkrati so se od nadrejenih pojavljale tudi zahteve po dokazilih o podatkih, tako da se je velikokrat fotografiralo različne vojaške objekte in vojaške aktivnosti.
Te dodatne naloge so predstavljale seveda dodatno nevarnost, zato so bili načrtovanje, morebitna izbira sodelavcev za izvedbo in sama izvedba izredno skrbno organizirani.
Seveda je prihajalo tudi do težav, saj ni imel vsakdo afinitete do navedenega dela.
Sčasoma se je za vsako vojašnico oz. drug vojaški objekt zbralo toliko podatkov, da smo za vsako posebej izdelali elaborat z natančno shemo, fotografijami, razporedom straž in drugim varovanjem ter podatki, ki so bili bistveni za odločitve poveljnikov. Določene vojašnice so bile predstavljene tudi na video posnetkih, ki jih je posnel moj vestni sodelavec Stasil Burja.
Narejen je bil tudi pregled poveljniškega in drugega kadra, pregled oborožitve in opreme ter obdelava motivacije enot JLA za izvajanje bojnih nalog.
7. Veliko pozornost smo posvetili tudi usposabljanju in pridobivanju ter izmenjavi izkušenj s področja obveščevalno izvidniške dejavnosti.
V samem začetku delovanja je bilo usposabljanje velikokrat v manjših skupinah, ali celo individualno s poudarkom na načinu dela in osebni varnosti.
Kasneje so se usposabljale cele enote, tako da smo imeli pred junijsko vojno na rednem intenziviranem usposabljanju izvidniške oddelke, z zelo pestrim, realnim in na dejanskem terenu izvedenim programom, ki je bil usmerjen na objekte JLA.
Seveda je bil ustrezen poudarek tudi na usposabljanjih celotnih štabov in obveščevalno izvidniških organih v okviru njih.
Obveščevalno izvidniška zagotovitev vseh aktivnosti TO je bila neprestana, tako, da so se le – te lahko izvajale nemoteno.
8. Kar se tiče varnostne komponente v izvidniški zagotovitvi, si lahko štejemo za velik uspeh, da pri vseh številnih aktivnostih in velikem številu angažiranih pripadnikov, niti v enem primeru v vseh dolgotrajnih pripravah ni prišlo do kakršnekoli izdaje, ali odtekanja podatkov. Tako tudi navedeno kaže na primerno delo v času delovanja manevrske strukture Narodne zaščite ter tudi kasneje v Teritorialni obrambi Ljubljanske pokrajine.
Vsi angažirani pripadniki MSNZ, TO, milice oz. drugi, ki smo bili udeleženi pri zbiranju obveščevalnih podatkov, imamo vsak svojo konkretno zgodbo in nešteto situacij, ki so se nam vtisnile v spomin in zavest.
Skupno vsem pa je to, da je vsak od nas prispeval kamenček v mozaiku slike, ki predstavlja osamosvojitev Republike Slovenije. Čas je dokazal, da smo ravnali prav in pogumno.