Članice in člani ZDRUŽENJA VETERANOV 90-91 MESTA LJUBLJANE IN BIVŠIH LJUBLJANSKIH OBČIN smo se v soboto, 16. 9. 2023 odpravili v Gornjo Radgono, v »mesto sejmov in penine«.
Pod vodstvom gospodične Katje smo si ogledali muzej Špital, Alejo velikih, Spominski park Nikoli več, stari del mesta, pri kipu zeliščarke Apolonije smo spoznali njeno zgodbo, se sprehodili do Mostu prijateljstva, ki povezuje obe Radgoni ter Dom penine. Potovanje smo zaključili s kosilom v gostilni Kostanj.
Po prihodu v Gornjo Radgono, nas je pred muzejem Špital pričakal član predsedstva Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Gornja Radgona, g. Dušan Zagorc. Predstavil nam je dogodke iz časa osamosvojitvene vojne v Gornji Radgoni in nam prikazal zanimiv filmski zapis tistega časa in dogodkov: »Gornja Radgona 1991 – Mesto heroj«.
Avtorji dokumentarnega filmskega zapisa so: Drago Jančar, Boris Lešnik, Rudi Stegmüller, Franc Vodenik, Boško Rauter, Jože Čosič in ORF 1. Za montažo je junija 2016 poskrbel Vasja Rovšnik.
V Gornji Radgoni se je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) obrnila proti slovenskim teritorialcem in miličnikom, proti slovenskim ljudem, in s tem razkrila svoj pravi obraz. Zgodba o vojni v Gornji Radgoni se je začela v petek, 28. 6. 1991, le dobra dva dni po razglasitvi slovenske neodvisnosti od razpadajoče SFR Jugoslavije. Oklepna kolona polkovnika Berislava Popova, ki je v Slovenijo prodrla pri Razkrižju, je zavzela mejni prehod Gornja Radgona. Domači prostovoljci so ji zažgali tovorne avtomobile. V spopadih je bil s streli iz oklepnega transporterja zadet civilist Janez Svetina, ki je v Partizanski ulici fotografiral dogajanje. Rane so bile tako hude, da je na kraju samem umrl. Prav tako sta bila ranjena civilista Albin Klobasa in Branko Patik. Tudi na strani JLA je bilo nekaj smrtnih žrtev in ranjenih. Poleg mrtvih in ranjenih je bilo povzročeno tudi veliko materialne škode, saj je bilo poškodovanih več kot 30 objektov, ena hiša je pogorela, poškodovanih pa je bilo tudi nekaj stanovanjskih blokov in večje število stanovanj. V večernih urah 28. 6. 1991 je bilo sklenjeno premirje. Po ogledu filmskega zapisa »Gornja Radgona 1991 – Mesto heroj«, smo z gostiteljem g. Dušanom Zagorcem še malo poklepetali in se v prijetnem vzdušju poslovili.
Naše bivanje v Gornji Radgoni pa smo nadaljevali z odlično vodnico Katjo Bajec, ki nam je do potankosti predstavila Muzej Špital in Gornjo Radgono. Gornja Radgona je nastala na pobočju Grajskega griča, 265 m. Od tod tudi ime »Gornja«. Pred letom 1918 je bila upravno povezana z danes avstrijsko Radgono, Bad Radkersburg. Leta 1907 je postala trg, po letu 1945 pa mesto. Slovenijo in Avstrijo povezuje čez Muro »most prijateljstva« iz leta 1969, ki je bil do uveljavitve Schengenskega sporazuma in vstopa Slovenije v Schengensko območje mejni prehod za mednarodni promet. Po schengenskem odprtju meja je mesto ponovno neposredno povezano z avstrijskim Bad Radkersbuom na drugi strani reke. Gornja Radgona ima pretežno kmetijsko zaledje z razvitim vinogradništvom. Prepoznavna je tudi kot sejemsko mesto. V mestu vsako leto Pomurski sejem d. d. organizira med drugim tudi mednarodni kmetijsko-živilski sejem, največjo tovrstno prireditev v Sloveniji.
Muzej Špital: Na polotoku v objemu Mure, v centru Gornje Radgone stoji zgradba bivše bolnišnice. Na podlagi listinskih dokazov so jo zgradili leta 1363. V njej so skozi stoletja zdravili bolnike. Prvi projekt celovite prenove stavbe starega špitala v Gornji Radgoni in njegove okolice se je začel leta 2003 in je bil delno končan leta 2006. Zahtevnost statične prenove in premalo sredstev sta bila vzrok, da dela tedaj niso bila zaključena v celoti in stavba ni mogla zaživeti skupaj s svojo vsebino. Novi projekt, ki je obsegal dokončanje prenove in postavitev stalne muzejske razstave s programom za javnost, je stekel leta 2011 in bil zaključen leta 2013. Po celoviti rekonstrukciji, restavrirali so renesančne in baročne dele zgradbe, so v zgradbi odprli muzej. V njem smo se seznanili z zgodovino bolnišnice in mesta, tudi s pomočjo razstave Zgodovina mostov. V nekdanjem zatočišču, namenjenem invalidom, ostarelim, sirotam in revežem, tako imenovanem »špitalu«, smo si ogledali muzejsko razstavo, ki nas popelje na izlet skozi etnološko in umetniško dediščino mesta ob Muri. Obiskovalce ob razstavi z zgodovinsko tematiko v osrčju obmejnega mesta z burno zgodovino pričaka tudi stalna umetniška razstava.
Po ogledu muzeja Špital, nam je prijazna vodnica Katja Bajec predstavila pomembne ustvarjalce, učenjake, umetnike, med katerimi je tudi enajst “prebivalcev” Aleje velikih, ki so s svojim ustvarjanjem ljudem v bližnji in daljni okolici vlivali upanje ter v ljudeh prebujali narodni in človeški ponos. Eni so zaznamovali predvsem regionalno družbeno in kulturno dogajanje, drugi so pustili pečat v nacionalni znanosti in kulturi, oboji pa še danes navdihujejo in so neizbrisljiv del duhovne podobe mesta. Tako so v »aleji« dobili svoje častno mesto: Ivan Kramberger, dobrotnik, inovator in politik; general Rudolf Maister; Dr. Anton Trstenjak, akademik, psiholog, teolog; Peter Dajnko, jezikoslovec, čebelar, pisec; Anton Krempl, narodni buditelj, zgodovinar, pisec; Jože Veršič, izdelovalec ročnih in nožnih protez; Manko Golar, pesnik, ravnatelj, zborovodja; Dr. Franc Simonič, bibliograf, bibliotekar; Dr. Janko Šlebinger, bibliograf, literarni zgodovinar; France Veber, filozof in Janez Akvila, slikar.
Nekaj korakov stran od Aleje velikih se nahaja spominski park »NIKOLI VEČ«. 3. 6. 2001 so pod hribom cerkve Sv. Petra na majhnem trgu postavili obeležje v spomin 10. obletnice vojne za samostojno Slovenijo. Na podstavku stoji plošča z napisom “Nikoli več” v treh jezikih, devet kromiranih pokončnih cevi s kapiteli predstavljajo devet slovenskih dreves, vsako pokrivalo ima svojo obliko, kar si je zamislil umetnik Bratuša, topovske cevi pa so bile zasežene jugoslovanski vojski in so prepuščene času, ki jih bo uničil in kakor bodo izginile cevi, naj bi izginila vojna in vojskovanje. Zelo očitno in žalostno pa je dejstvo, da žal vojne nikoli ne bodo izginile z zemeljskega obličja.
Ob cerkvi Sv. Petra v Gornji Radgoni stoji spomenik – svetilnik v spomin padlim žrtvam in Maistrovim borcem iz I. svetovne vojne. Načrt zanj je izdelala skupina arhitektov iz šole Jožeta Plečnika po osnutku Simona Kregarja iz Ljubljane. Umetniško delo je bilo iz brušenega pohorskega granita, visoko 6,5 m. V sredini spomenika se je dvigal 4 m visok steber z bogatim kapitelom iz belega dalmatinskega marmorja. Simbolična zamisel spomenika je bila “Svetilnik miru”, ki so ga odkrili 2. 6. 1940 leta in je nosil napis “Svetilnik – spomenik padlim žrtvam in Maistrovim borcem v Gornji Radgoni”. V betonski podstavek spomenika je bila vzidana listina, ki jo je spisal Korl Mavrič, upokojeni šolski upravitelj in najstarejši član posebnega odbora za postavitev spomenika. Listina je vsebovala zapise dogodkov ustreljenih upornih vojakov leta 1918 v gornjeradgonski vojašnici in delovanje Maistrovih borcev v Gornji Radgoni. Žal so ga že v aprilu leta 1941 razstrelili nemški zavojevalci, ki so prodirali v Jugoslavijo in zasedali naše ozemlje. Domačini so po letu 1945 sestavili ostanke, leta 2004 pa je bil obnovljen.
Na ogledu starega dela Gornje Radgone smo nekoliko postali pred kipom Apolonije in se seznanili z njeno zgodbo. Apolonija je v Gornji Radgoni dobro znana, saj se o njej govori že stoletja. Nekoč so ljudje mislili, da je čarovnica, ker je lahko ljudi in živali pozdravila s posebnimi zeliščnimi mešanicami in napoji, ki jih je naredila. Čeprav to ni bilo nikoli dokazano, je živela zelo dolgo, zato je morda na njej vendarle nekaj čarobnega.
Po ogledu mestnega jedra nas je pot vodila do RG Doma penine (RG – radgonske gorice) na Jurkovičevi ulici, ki skoraj v celoti pripada RG Domu penine. Prijazna vodnica iz RG Doma penine nas je popeljala na ogled kleti Pod skalo, Pod rimskim kolesom in Pod slapom. Zelo lepo, strokovno, z veliko podrobnostmi in navdušenjem nam je razložila, kako v kleteh nastaja vino in penine. Seveda smo v kleti Pod Slapom preizkusili kozarec mirnega vina, Radgonske ranine ter kozarec Zlate radgonske penine. Steklenice Zlate radgonske penine zorijo na posebnih stojalih v edinstveni Kleti pod skalo, ki je vsekakor vredno obiska. V Kleti pod rimskim kolesom, kjer vgrajeno posebno rimsko kolo skupaj s sončno svetlobo, ki pronica skozenj, simbolizira razvoj vinarstva in peničarstva v Radgonskih goricah, hranijo nekatere posebej dragocene letnike arhivskih penin. Vsakega obiskovalca bo nedvomno očarala tudi Klet pod slapom, kjer slap nežno polzi iz skale grajskega hriba in ustvarja čarobno vzdušje, s čimer postane pokušnja vin in penin posebno doživetje.
V svoji vinski kleti RG Dom penine polni Zlato radgonsko penino po klasični ali šampanjski metodi že od leta 1852. Pridelujejo še Srebrno radgonsko penino po tankovski ali charmat metodi, Traminec »s črno etiketo«, priljubljeni in poznani Janževec, avtohtono sorto Radgonska ranina, pa tudi druga buteljčna vina. Vsi produkti so več kot odlični.
Navdušeni nad predstavitvijo Doma penine smo se po ogledu odpravili na kosilo. Odlično kosilo so nam pripravili in postregli v Gostilni, piceriji in pivovarni Kostanj na Ptujski Cesti 45, ki jo vešče vodi mladi Matej Žnuderl z mladimi in profesionalnimi sodelavci. Preživeli smo še en lep jesenski dan, ter se po prijetnem druženju zadovoljni vrnili domov. Posebna zahvala za izvedbo aktivnosti pa gre tudi LPP in skrbnemu vozniku avtobusa, ki nas je varno pripeljal v Gornjo Radgono in nazaj.
Viri:
Rok Filipčič; Gornja Radgona – slovenski Vukovar?, Bojni dogodki med obrambno vojno leta 1991
v Gornji Radgoni; 109-Article%20Text-277-1-10-20151002.pdf;
Povezava do filma: https://www.youtube.com/watch?v=5KXZIDw3qqM
https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_osamosvojitvena_vojna
https://www.radgonske-gorice.si/
Slike: g. Dušan Zagorc in Janez Gomzi;
Pripravil: Janez Gomzi